Saj ste že slišali, da so ponekod prometne kazni bolj pravične kot naše, kajne? Še posebej v nordijskih državah. Vzemimo že pred časom objavljeni primer z idiličnih cest Ålandskega otočja, čudovite finske regije ob Baltskem morju, kjer se promet običajno odvija bolj sproščeno, po otoško. Toda za Andersa Wiklöfa, enega najpremožnejših prebivalcev te regije, se je vožnja proti mestu Mariehamn spremenila v dragoceno lekcijo o nordijskem razumevanju enakosti pred zakonom. Ta primer je imeniten, da vidimo, kako pravičnost deluje v praksi.
Ko je policijska patrulja na jasen dan ustavila Wiklöfa, njegov prekršek na prvi pogled ni deloval kot imenitna snov za časopisne naslovnice. Vozil je 80 kilometrov na uro na odseku, kjer se omejitev spusti na 50. V večini evropskih držav, vključno s Slovenijo, bi tak prekršek voznika stal nekaj sto evrov in morda nekaj kazenskih točk. Toda Finska ni večina držav.
Ko je policist vnesel Wiklöfove podatke v sistem, se je izračun kazni ustavil pri vrtoglavi številki: 121.000 evrov.
Cena enakopravnosti
Primer 76-letnega Wiklöfa, trgovskega magnata in ustanovitelja Wiklöf Holdinga, je pred časom ponovno opozoril na globalno razpravo o finskem sistemu »dnevnih glob« (dagsböter). Gre za pravni mehanizem, ki ima korenine v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in temelji na preprosti, četudi nekoliko radikalni filozofiji: kazen mora biti enako boleča za vse državljane, ne glede na debelino njihove denarnice.
Za razliko od fiksnih kazni, ki veljajo v večini sveta in ki jih premožni vozniki pogosto dojemajo kot trivialen strošek vožnje, finski sistem kazni prilagaja glede na neto razpoložljivi dohodek kršitelja. Višji kot je zaslužek, višja je kazen za enak prekršek.
»Resnično mi je žal,« je Wiklöf kasneje povedal za lokalni časnik Nya Åland. Pojasnil je, da se je omejitev hitrosti nenadoma spremenila, in čeprav je začel zavirati, reakcija ni bila dovolj hitra za neizprosen policijski radar. »Tako pač je,« je dodal z resignacijo človeka, ki se zaveda, da so pravila igre napisana vnaprej.
Sistem, ki ne pozna privilegijev
Sistem deluje tako, da se najprej oceni dnevni proračun posameznika – znesek, ki ga oseba zasluži na dan po plačilu davkov in osnovnih življenjskih stroškov. Nato se določi število dni, ki ustreza teži prekrška. V Wiklöfovem primeru je bila prekoračitev hitrosti ocenjena kot dovolj resna, da je ob njegovem astronomskem dohodku končni znesek dosegel vrednost manjšega stanovanja v Ljubljani.
To ni bilo prvič, da se je Wiklöf znašel v primežu tega sistema. Kot eden najvidnejših poslovnežev v regiji je že v preteklosti polnil blagajno finske države s podobnimi zneski, kar ga je nehote spremenilo v nekakšnega idola za progresivno kaznovalno politiko.
Medtem ko bi v Združenih državah ali pri nas takšna kazen verjetno sprožila ustavne pritožbe in obtožbe o nepravičnosti, je na Finskem sprejeta z določeno mero stoicizma. Sistem uživa visoko podporo javnosti, saj krepi zaupanje v to, da zakonodaja ne ščiti elit.
Filantropija po sili razmer
Kljub bolečemu finančnemu udarcu je Wiklöf ohranil določeno mero dostojanstva in celo humorja, ki je značilen za prebivalce nordijskih dežel. V izjavi, ki jo je takrat povzel britanski časnik The Guardian, je poslovnež našel tolažbo v namenu, za katerega bodo sredstva porabljena.
»Slišal sem, da želi finska vlada privarčevati 1,5 milijarde evrov v zdravstvenem sistemu,« je dejal Wiklöf. »Zato upam, da bo moj denar vsaj malo zapolnil to luknjo.«
Njegova izjava bržkone odraža širši družbeni konsenz v nordijskih državah, kjer so visoki davki in stroge kazni pogosto razumljeni kot nujni prispevki k vzdrževanju robustne socialne države. Wiklöfova kazen tako ni le sankcija za prehitro vožnjo, temveč postane nenavaden, a neposreden prispevek k skupnemu dobru.
Po vsem tem se lahko vprašamo, zakaj pa slovenskim politikom in pravnikom ustreza sistem, kjer bogati plačujejo kazni, ki so zanje zgolj drobiž.
