Ženske po vsem svetu so več tisočletij rojevale v pokončnih položajih, v sodobnem industrijskem svetu pa se je uveljavilo predvsem ležanje na hrbtu. Zdravstveni strokovnjaki in zgodovinarji ob tem opozarjajo na paradoks: prevladujoča praksa namreč ne temelji na fizioloških koristih za mater in otroka, temveč izvira iz 17. stoletja, razlog za spremembo pa so moški zdravniki.
Sodobne raziskave in smernice zdravstvenih organizacij vse pogosteje izpodbijajo rutinsko rojevanje v ležečem položaju. Obsežen pregled 25 kliničnih študij iz leta 2013, ki je zajel več kot 5200 žensk, je pokazal, da imajo porodnice, ki ostanejo pokončne in mobilne, manjšo verjetnost za carski rez. Poleg tega redkeje potrebujejo epiduralno analgezijo, obenem pa beležijo manjši delež sprejemov novorojenčkov v neonatalne enote intenzivne nege.
Znanost v ozadju teh ugotovitev je preprosta. Naravna gravitacija bistveno pripomore k potovanju plodu skozi porodni kanal, medtem ko lahko položaj v počepu dokazano poveča premer medenice za več kot 2,5 centimetra, je te dni poročal BBC.
Pokončni položaji imajo številne prednosti. Omogočajo učinkovitejše popadke, manjšo potrebo po uporabi vakuuma, klešč ali epiziotomije ter boljšo preskrbo otroka s kisikom, saj maternica v tem položaju ne pritiska na aorto.
Kako je torej prišlo do tega, da je postelja postala osrednji in domala obvezni element porodnih sob? Zgodovinski zapisi kažejo na 17. stoletje v Franciji. Ključno vlogo pa je odigral kajpak moški — francoski zdravnik François Mauriceau, ki je nosečnost začel patologizirati in jo dojemati kot bolezen. V svojem vplivnem delu iz leta 1668 je zapisal, da je postelja najboljša in najvarnejša izbira. V ozadju njegovega priporočila pa je bila predvsem priročnost. Takšen položaj je bil bistveno lažji za moške porodničarje, ki so v tistem času v Evropi začeli izpodrivati tradicionalne babice.
Dodaten zagon naj bi temu medicinskemu trendu dal sam kralj Ludvik XIV. Lauren Dundes, profesorica sociologije na ameriškem kolidžu McDaniel, v svoji analizi evolucije porodnih položajev navaja, da je kralj rad osebno opazoval rojstva na dvoru. Ker so mu tradicionalni porodni stoli zastirali pogled, je spodbujal nov, ležeči položaj na hrbtu. Dvorna praksa je hitro postala statusni simbol in je močno vplivala na širšo javnost ter pripomogla k uveljavitvi metode, ki se je ohranila vse do danes.
Čeprav so zgodovinski razlogi za ležanje na hrbtu danes zastareli, se je institucionalizirana praksa močno ukoreninila. Toda ležanje v postelji nelogično spremeni naravni proces v medicinski dogodek, žensko pa v pasivno pacientko. Nobena druga vrsta v tako ključnem trenutku ne zavzame tako neugodnega položaja.
Kljub temu se zavedanje počasi spreminja. V zadnjih desetletjih se v bolnišničnih sistemih, predvsem na Zahodu, uveljavljajo prilagojeni babiški porodni centri, ki spodbujajo svobodno gibanje, uporabo žog in porodnih bazenov. Neka britanska raziskava je pokazala, da je v tovrstnih centrih pokončen položaj izbralo kar 82 odstotkov žensk, medtem ko je bilo na standardnih bolnišničnih oddelkih takšnih samo 25 odstotkov.
