Obiskovalci koprskega mestnega jedra se ustavljajo pred pročelji gotskih, renesančnih in baročnih palač, redko pa jim v ozkih ulicah pogled seže višje, na strehe. Tam se dviga prav posebna dediščina beneškega izvora: dimniki. Njihovo vrednost lahko najbolje spoznamo, šele ko se povzpnemo v višja nadstropja katere od stavb ali morda na zvonik stolnice in lahko pod seboj preštevamo dimnike. Drugje so to običajno skorajda nepomembne, skromne pritikline na strehah, Benečani pa jim dali domiselne oblike, tako da kot nekakšne skulpture pričajo o nekdanjem sijaju starega Kopra. Resda je najbolj prepoznaven v Sloveniji 360 metrov visok trboveljski dimnik, a tudi odštekani beneški dimniki si zaslužijo pogled navzgor, ko se sprehajamo po starem mestu. Žal pa ta stavbna dediščina hitro in skoraj neopazno izginja z mestnih streh.
Od pradavnine so ognjišča gospodovala sredi bivalnega prostora. Skupnost, družina se je noč in dan zbirala okoli ognja. Črna kuhinja, polna dima, ni bila nič kaj prijetna za bivanje, dim se je valil ven skozi okna, vrata in vse druge odprtine. »V Benetkah so prvi uvedli tako imenovane čiste kuhinje. Ognjiščni prostor so opremili z napo in odvodom dima skozi streho. Ker so na območju močni vetrovi, burja in jugo, jim je dim potiskalo po dimniški tuljavi nazaj v prostor. Zato so dimnične zaključke nad streho oblikovali zelo inovativno. Pogruntali so dimnični plašč, torej cev, ki je zagotavljala srkanje zraka ven. Z visokimi dimniki so želeli doseči, da iskre niso uhajale iz cevi in netile požarov. Pokrov dimnika pa je ščitil pred padavinami. To pa so naredili ne le funkcionalno, ampak tudi estetsko dovršeno. Dimnik na strehi je bil tudi statusni simbol, zunanji pokazatelj bogastva lastnika palače,« poudarja Valter Pikel, poznavalec stavbne dediščine.
Dimniki so se začeli pojavljati že v srednjem veku. Beneško posebnost so upodabljali tudi umetniki, med njimi renesančni slikar Vittore Carpaccio (1465–1525), ki je svoje zadnje desetletje ustvarjal v Kopru. Na njegovi sliki Čudež relikvije svetega križa pri mostu Rialto prevladujejo dimniki značilne oblike prisekanega stožca ali zvona. Dimnikom so v beneškem gradbenem cehu posvečali veliko pozornosti. Menda je bil zaključni izpit za beneškega zidarja – murerja – v zidarski šoli (scuola dei mureri) že v 13. stoletju prav zidanje dimnika.
Ker je bila zahodna Istra pod nadvlado Beneške republike, se je standard bivanja in gradnje vključno z dimnikom kot kulturnim arhitekturnim segmentom razvijal po beneških načelih in slogu tudi v Istri. V Kopru so premožni prebivalci za gradnjo dimnikov najemali posebne mojstre, ki niso bili samo navadni zidarji, ampak nekoliko tudi umetniki, tako da je bil dimnik hkrati uporaben in estetski.
Dimniki izrinjeni s fasade
Sčasoma so ognjišča s sredine prostora postavljali ob zunanje stene. Najbolj preprosto bi bilo na zunanji steni prizidati celoten dimnik, ki bi odvajal dim z ognjišča. A to je bilo mogoče samo na vasi, kjer je dovolj prostora, v mestnih jedrih pa so ulice ozke in kamnite hiše omejene s prostorom. »Čisto kuhinjo z dimnikom so v mestih naredili tako, da so v zunanjem zidu naredili preboj in del ognjišča porinili proti ulici, tako da je na zunanji fasadi videti samo izrinjeni del dimnika, ki je molel največ 30 centimetrov iz fasade,« opisuje Pikel. Tako je na številnih fasadah še danes videti takšne izzidke.
Tak način gradnje vidimo predvsem na Primorskem in na Krasu. Drugje po Sloveniji takrat tovrstnih rešitev niso poznali. Seveda so povsod začeli graditi dimnike, a s slikovitimi zaključki na vrhu so jih opremljali predvsem na Primorskem, na Krasu, v Istri in Dalmaciji … Posebno zanimivi so dimniki ali fumarji na otoku Lastovo, ki jih danes poudarjajo kot turistično atrakcijo.
Dimniki v beneškem slogu na istrskih strehah so raznoliki in nenavadni, največji so visoki več metrov in imajo tudi meter premera, kape dimnikov pa imajo različne detajle. Najdemo lahko dimnike v obliki zvona, sploščenega zvona, kocke, vilice, trizoba … Nekateri so okrogli, drugi oglati, tretji sestavljeni, najbolj redki pa so spiralasti. »Najbrž so nastali zaradi umetniške kaprice lastnika hiše, da bi imel res povsem drugačen dimnik kot drugi. Mojster zidar je pač imel težje delo, da je oblikoval telo dimnika v obliki vijaka, a ga je uspešno izpeljal. Konec koncev pa je uporabnost pri vseh dimnikih enaka, ne glede na obliko,« dodaja Pikel.
Vsak dan jih je manj
Značilnih beneških dimnikov na koprskih strehah je vse manj. Že ko so se začeli pojavljati plinski štedilniki, so dimniki začeli izgubljati prvotno poslanstvo in so na strehah ostajali samo še kot spomin na pretekla obdobja. Danes se dim vali le še iz redkih primerkov. »Ko so dimnikarske službe začele čistiti dimnike s strehe in ne več z notranje strani, so jih umetelni detajli motili in so pri delu tanke opeke dimnika poškodovali ali jih sami odstranili,« ugotavlja Pikel.
Koprsko mestno jedro je zaščiteno kot kulturni spomenik in s tem tudi dimniki kot stavbni element, a to ne pomaga. Lastniki se velikokrat lotevajo prenove mimo stroke, tako da čez noč izgine tudi marsikateri beneški dimnik. Danes jih s ptičje perspektive lahko naštejemo samo še od 100 do 150, v preteklosti pa jih je bilo več tisoč, vsaka hiša je imela vsaj enega.
Ekipa z Valterjem Piklom s koprske občine jih je že pred dvema desetletjema zbrala v katalogu Koper, mesto stoterih dimnikov, tudi zato, da bi ozaveščali o dragocenem izročilu. »Želeli smo, da bi bilo gradivo z natančnimi risbami in načrti v pomoč konzervatorjem in drugim strokovnjakom pa tudi investitorjem, da bi verodostojno obnavljali dimnike ali tudi na novo postavili kakšnega,« pravi Pikel. Nekaterim Koprčanom, ki se zavedajo pomena ohranjanja beneške dediščine, je bilo gradivo res v pomoč pri obnovi. Nekaterih dimnikov iz kataloga pa danes ni več. Škoda, kajti tudi paleta detajlov, ki krasijo prostor, kot so stari mestni dimniki, je dragocen del identitete mesta.
