Na našo kontaktno rubriko se je z zelo življenjskim, a za naš zdravstveni sistem žal vse preveč tipičnim problemom obrnila bralka Valentina. Soočila se je z dejstvom, da je bila čakalna doba za pregled pri zdravniku v njeni domači Ljubljani absurdno dolga. Kot proaktivna pacientka je storila natanko tisto, kar nam pristojni nenehno polagajo na srce in priporočajo sami: poiskala je izvajalca z manj obremenitvami in se v izognitev nerazumnim vrstam naročila v Mariboru.
Ker se seveda zaveda, da je pot od Ljubljane do Maribora in nazaj dolga, cene bencina pa neusmiljeno rastejo, se je povsem logično pozanimala o povračilu potnih stroškov. Odgovor, ki ga je prejela, pa je šolski primer sistemske slepote in neprilagojenosti. Hladno so ji namreč odgovorili, da ji povračilo stroškov ne pripada. Valentina se zdaj povsem upravičeno sprašuje, v čem je sploh smisel takšnih togih določil. Sistem paciente po eni strani prosi in sili, naj se vozijo k manj obremenjenim izvajalcem na druge konce Slovenije, po drugi strani pa jih za takšno ravnanje finančno kaznuje, saj si morajo pot plačati sami.
Pojasnilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) o tej problematiki razkriva vso bedo in zastarelost naše zakonodaje. Pri ZZZS se sklicujejo na 40. člen zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Ta namreč določa, da imajo zavarovane osebe pravico do povračila prevoznih stroškov zgolj in samo takrat, kadar v njihovem kraju zaposlitve ali stalnega prebivališča ni zdravnika ali ustreznega zdravstvenega zavoda (ali če jih tja izrecno napoti zdravnik oziroma komisija). Zakona očitno ne zanima, ali boste na tega »lokalnega« zdravnika čakali več let.
Pri ZZZS sicer tudi sami opozarjajo, da gre za strogo zakonsko določbo, ki je sami – na primer s pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja – ne morejo in ne smejo spreminjati. Opozarjajo, da so zakonske spremembe izključno v pristojnosti ministrstva za zdravje. So pa priznali, da si tudi sami močno želijo sprememb na tem področju. ZZZS namreč ugotavlja tisto, kar je pacientom že zdavnaj jasno: vprašati se je treba, ali je načelo najbližjega izvajalca v času enormno dolgih čakalnih dob sploh še smiselno. Prav tako se strinjajo, da bi moral biti sam postopek povračila administrativno veliko bolj prijazen tako za zavarovane osebe kot tudi za zdravnike in ZZZS. Birokracija žal v zdravstvu prepogosto povozi zdravo pamet in paciente pusti na cedilu.
