Na vprašanja, v kakšnem mestu bi Novogoričani danes živeli, če bi se uresničile in preživele vse urbanistične zamisli, je najprej treba odgovoriti, da mesta z nekaj več kot 13.000 prebivalci nemara sploh ne bi bilo. Ko je po pariški mirovni konferenci meja zarezala vzdolž Soče in Gorico odrezala od številnih slovenskih vasi, so sprva iskali preprostejše rešitve – širitev enega od večjih krajev, denimo Solkana, Tolmina, Šempetra ali Ajdovščine. A Matija Maček, takratni minister za gradnje, človek hitre akcije in nasprotnik dolgih razprav, se je takoj po priključitvi Primorske k matični domovini odločil – ob meji z Italijo bo zraslo novo mesto, trem arhitektom pa naročil, naj predlog zanj pripravijo »čez nedeljo«.
Izbrani arhitekt Edvard Ravnikar si ga je zamislil kot modernistično sredozemsko mesto in izložbeno okno, ki bo sijalo prek meje. V središče je začrtal široko magistralo in ob njej vse pomembne javne funkcije mesta. Če bi se vse ideje uresničile, bi bilo danes središče mesta ob široki Kidričevi ulici, tako imenovani magistrali, ki ji je Ravnikar namenil blišč in sijaj. Ob njej bi rasle senčne platane, pod katerimi bi prebivalci mesta iskali hlad in družbo. Na obeh koncih magistrale, ki še danes ne vodi nikamor, bi stali bloki – torej tudi tam, kjer danes kraljuje igralniški turizem. Ob njej bi bile nanizane vse pomembne stavbe mesta, med njimi seveda kavarna in hotel. Cankarjeva ulica bi bila zadnja ulica ob meji, ob njej pa bi zeval 300 metrov širok prazen pas – tamponska cona, ki bi ločevala socializem in kapitalizem. Živeli bi v mestu v botaničnem vrtu, mesto bi imelo podzemno garažo.
Mesto sijalo le nekaj let
A veliko njegovih idej je ostalo le na belem papirju, slogan »mesta, ki bo sijalo prek meje« je v praksi živel le nekaj prvih let in se moral kmalu, kot ugotavlja arhitekt Tomaž Vuga v svoji knjigi o Novi Gorici, spoprijeti z realnostjo materialnih možnosti revne države. Ker niso zmogli graditi objektov v Ravnikarjevi veličini, so jih raje manjše in skromnejše potiskali v stranske ulice. Mestna hiša ni postala modernistična izložba, ampak zgradba umirjenega klasičnega sloga. Magistrala nikoli ni postala osrednja hrbtenica mesta, ideja o sredozemskem mestu je zvodenela, ko so razmetano zasadili zimzelena okrasna drevesa, največkrat cedre, pod katerimi se ni dalo posedati, in prepovedali hojo po travnikih. Središče mesta je namesto magistrale začasno postala Delpinova ulica … Projektantska anarhija in lokalno vodenje sta povozila vizijo, Nova Gorica je, ugotavlja Tomaž Vuga, postopno živela svoje življenje – ne takega, kakor je bilo načrtovano, ampak takega, kakršnega je bila sposobna.
Tudi vse poznejše ideje so dobile različne epiloge. Hotel Argonavti, ki je s svojo ekstravagantnostjo, materiali in solarno skulpturo v mlado mesto prinesel presežke v arhitekturnem oblikovanju ter postal kulisa za številne reklame, je pozneje klonil pred prostorskimi potrebami igralništva. Če bi na zunanjem bazenu ob gradnji v celoti uresničili načrte, bi bila to danes senčna oaza z veliko sence, tako pa ostaja pregreta betonska tribuna, ki se ji vsi poleti izogibajo. Trgovska ulica, prvo načrtno oblikovano območje za pešce v tedanji Jugoslaviji, ki ga je zasnoval arhitekt Marjan Vrtovec konec 60. let prejšnjega stoletja, je predvidevala veliko več, celo stopnice na strehe okoliških stavb, po katerih bi se lahko sprehajali.
Povsem lahko bi se zgodilo tudi, da bi bil travnik pred današnjo mestno hišo asfaltiran. Leta 1968 se je Novi Gorici pripravljala proslava ob 25. obletnici vseljudske vstaje na Primorskem, pričakovali so tudi obisk Tita in sto tisoč obiskovalcev. Edini primeren prostor je bil travnik in le pogumnim in predrznim urbanistom in projektantom se gre zahvaliti, da so takratnega župana odvrnili od ideje o asfaltiranju travnika. Nikoli uresničena ideja je postal letalski muzej v stolpnici Eda, univerzitetni kampus ob potoku Koren …
Nikoli končano gradbišče
Raziskovalka in novogoriška arhitektka Eva Sušnik prikima, da Nova Gorica tudi po skoraj 80 letih deluje kot nedokončano mesto z veliko praznimi prostori in nedokončanimi ureditvami. »Morda dobimo vtis nikoli zaključenega gradbišča, mogoče celo utopičnega mesta. Vseeno na to lahko pogledamo tudi drugače, kot na neizkoriščeni potencial, ki bo nekoč še dobil priložnost,« razmišlja arhitektka.
In zakaj vizije niso bile uresničene? Eva Sušnik razloži, da si tu Nova Gorica deli usodo drugih mest, ima pa to srečo ali nesrečo, da je mlado mesto in da so od njenega prvega dne ohranjene fotografije, da marsikaj najdemo v arhivih, tudi zapisnike sej, v katerih so tlakovali pot mimo vizije. »Pogosto je šlo za finančne razloge, včasih se je kdo pritožil, projekte so optimizirali, nekateri so se zavlekli in nikoli prišli do konca,« razloži in pojasni, da se je identiteta mesta zelo spreminjala. Zgrajena je bila kot socialistično mesto, ki bi kot izložba proti zahodu kazala napredek sistema, pozneje pa s prihodom igralništva dobila novo identiteto in prevzela povsem drugačne vrednote, kot jih je spodbujala v začetku.
Ali lahko po vsem tem še rečemo, da je Nova Gorica Ravnikarjevo mesto? »V nekem pogledu da – čeprav je Ravnikar pri projektu Nova Gorica delal le nekaj let in se marsikaj od tega ni zgradilo, mesto še danes sledi njegovemu ogrodju, mreži ulic, vzporednosti z mejo in železnico, orientacijo v zelenje in pogledi proti Sabotinu, Sveti Gori, Škabrijelu in Kostanjevici,« pravi sogovornica, medtem ko profesor na fakulteti za arhitekturo Aleš Vodopivec ugotavlja, da je zaradi obilja nepozidanega prostora še vedno mogoče uresničiti velik del prvotne Ravnikarjeve vizije Nove Gorice.
