Raziskovalna hiša Harris Poll je opravila raziskavo med otroki, ki jih redko slišimo v javnih razpravah. Več kot 500 otrok, starih od 8 do 12 let iz različnih delov Amerike, je marca letos anonimno sodelovalo v anketi. Njihovi odgovori so jasno pokazali, da »otroštvo ob zaslonih« ni le posledica tehnologije – temveč tudi pomanjkanja svobode v resničnem svetu.
Večina otrok ima pametne telefone, skoraj polovica starejših uporablja družbena omrežja, kar jim omogoča dostop do virtualnih svetov, kjer imajo več svobode kot v realnosti. Kar 75 odstotkov otrok redno igra Roblox, a večina nima dovoljenja, da bi se brez odraslega gibala zunaj.
Manj kot polovica 8- in 9-letnikov je že kdaj sama šla po trgovini, več kot četrtina jih ne sme niti samostojno na dvorišče. A prav takšno svobodo si najbolj želijo. Ko so jih vprašali, kako najraje preživljajo čas s prijatelji, so prepričljivo izbrali igro v živo – brez zaslonov in brez nadzora odraslih. A ker jim starši tega ne omogočajo, se zatečejo k tehnologiji, ki je postala edini prostor za neodvisno druženje.
Starši pa otrok ne omejujejo brez razloga. Že desetletja vlada vse večji strah, da bodo otroci brez nadzora izpostavljeni nevarnostim.
V drugi raziskavi je 60 odstotkov staršev menilo, da bi se otrok, če bi se sam igral v parku, verjetno poškodoval, polovica pa, da bi ga lahko kdo ugrabil. A dejanska nevarnost je izjemno majhna. Po podatkih enega od avtorjev zapisane raziskave Warwicka Cairnsa bi moral otrok sam zunaj preživeti 750.000 let, da bi ga ugrabil neznanec. Čeprav so previdnost in presoja seveda pomembni, pa pretiran nadzor nosi posledice. Otroci brez svobode ne razvijejo samostojnosti, samozavesti in sposobnosti reševanja težav, kar je ključno za duševno zdravje.
Internet postaja izhod iz otroštva
Kljub večji zaposlenosti in manjšemu številu otrok današnji starši z njimi preživijo več nadzorovanega časa kot kadarkoli prej. Vse družbene plasti verjamejo, da organizirane dejavnosti prinašajo več varnosti in boljšo prihodnost. Prosta igra je tako izginila – zamenjali so jo športni klubi, tekmovalne skupine in urniki brez prostora za dolgčas. Otroci so bili »pripeti na zadnji sedež« svojih življenj – pripeljani, odpeljani, nadzirani. Posledice so vidne: porast anksioznosti in depresije med otroki, pa tudi izgorelost staršev. Ko odrasli ne morejo več zapolniti vsega otroškega prostega časa, to vlogo prevzamejo telefoni. Namesto »pojdi ven« danes rečemo »pojdi na splet«. Internet postaja edini izhod iz otroštev, ki so postala zaskrbljena, samotna in žalostna.
A obstaja upanje. Po vsej Ameriki že potekajo pobude, ki želijo otroštvo ponovno zasidrati v svobodi, odgovornosti in prijateljstvu. V kalifornijskem mestu Piedmont se starši vsak petek dogovorijo, da otroke pustijo same v parku. Otroci se včasih spričkajo ali dolgočasijo – in prav je tako. Tudi dolgčas in nesoglasja so del odraščanja. Drugod cerkve, knjižnice in šole uvajajo klube brez zaslonov, univerzitetni laboratoriji razvijajo orodja za pomoč staršem, gibanje Let Grow pa otrokom nalaga preproste naloge: naredi nekaj sam, brez pomoči, a z dovoljenjem staršev. Nekateri prvič sami nakupujejo, drugi splezajo na drevo ali si sami pripravijo kosilo. Četrtošolka z intelektualnimi težavami je po svoji prvi nalogi zapisala: »To je moj prvi projekt Let Grow. Sama sem šla po nakupih. Dobro sem se znašla, a je bil blagajniški del malo težak. Bilo je zabavno. Naučila sem se, da sem pogumna in da lahko grem sama v trgovino. Všeč mi je bil ta projekt.«
Umetna inteligenca ne nadomestila človeške povezanosti
Pojavljajo se tudi druge rešitve. Projekt Balance Project pomaga skupnostim pri zmanjševanju zaslonskega časa, Newburyport v Massachusettsu nagrajuje otroke, ki poskusijo kaj novega, skavtska organizacija Scouting America pa spet beleži rast. Otroci, vzgojeni v digitalnem svetu, hrepenijo po svobodi, ki je nikoli niso zares imeli – kot bi bili domotožni po nečem, česar niso poznali. Dati jim več samostojnosti se lahko odraslim zdi tvegano. A če želimo, da odložijo telefone, jim moramo odpreti vrata. Skoraj tri četrtine otrok v anketi je dejalo: manj bi bili na spletu, če bi imeli več prijateljev v svoji soseski za igro v živo. Če se ne bo nič spremenilo, bo tehnologija ponudila umetne »AI prijatelje«, ki bodo otrokom na voljo 24/7 – a umetna inteligenca nikoli ne bo nadomestila pristne, človeške povezanosti. Tudi generacija digitalnih otrok si še vedno želi tistega, kar so imeli njihovi starši: čas z vrstniki, v živo, brez stalnega nadzora.
