Ko je avstralski fotograf in režiser Josh Ball odpotoval na dopust v Slovenijo, ni slutil, da bo iz nekaj planinskih izletov nastal projekt, ki bo ganil na tisoče ljudi. Med portreti, ki jih je ustvaril, je največja spletna senzacija postala 95-letna Francka – ženska, ki jo je Ball srečal na polju in ga je s svojo življenjsko zgodbo spomnila na lastne stare starše. Njegove fotografije niso zgolj posnetki; so iskrene pripovedi o ljudeh, ki jih sreča – od gorskih vasi do mestnih ulic – in poskus vrniti družbenim omrežjem nekaj človeške pristnosti.
Kako ste se začeli ukvarjati s fotografijo? Se spomnite trenutka, ko to ni bila več samo hobi dejavnost, ampak nekaj, čemur ste se želeli posvetiti v življenju?
»S fotografijo sem se prvič srečal med potovanjem po Evropi, v gorah Avstrije, Italije in Norveške. Nekaj me je pri tem povsem prevzelo – hoja po gorah s prijatelji in želja, da bi pripovedoval zgodbe našega potovanja. Takrat sem začutil, da fotografija ni več le hobi, ampak način, kako lahko ujameš svet in ga deliš z drugimi.«
Vaša pot ni bila tipična – odraščali ste na kmetiji, in postali svetovno poznan fotograf, ki danes sodeluje z največjimi blagovnimi znamkami. Kaj vas je gnalo k fotografiranju?
»Dejstvo je, da je občutek fotografiranja povsem drugačen kot pri kmetovanju (smeh). Kar me je gnalo naprej, sta bila strast in prepričanje, da mi bo uspelo. Ne vem, od kod to prihaja, ampak preprosto sem se odločil, da bom vztrajal. Nikoli nisem nameraval odnehati. Moja strast do fotografije in pripovedovanja zgodb je tako močna, da le še raste. Bolj ko fotografiram, več se naučim o sebi in svetu. Lahko bi rekel, da gre za intuicijo ali občutek v trebuhu – vedel sem, da imam dovolj volje in da mi bo nekako uspelo. Sem precej ciljno usmerjen.«
V Slovenijo ste prvotno prišli na dopust, vendar se je vaš obisk hitro spremenil v zelo osebni fotografski projekt. Kaj se je zgodilo vmes?
»Res je, prišel sem, da bi se srečal s prijatelji in raziskal gore. Prisežem, da se nekaj dobrega zgodi vedno, ko poiščem naravo in gore. Iz Avstralije sem odpotoval z idejo, da bom spoznaval ljudi, ustvarjal njihove portrete in z njimi preprosto klepetal – kot izziv zase. To sem začel početi na poti in razvilo se je v nekaj precej večjega, kot sem si predstavljal. Mislil sem, da ima potencial, da prebudi čustva, a nisem vedel, kako močno. Želel sem le pripovedovati zgodbe ljudi in z uporabo fotografije z njimi vzpostaviti stik. Instagram sledilci pa so nad mojim projektom navdušeni in sledilci se množijo.«
Med vašimi slovenskimi portreti še posebej izstopa fotografija 95-letne Francke, ki je postala spletna senzacija. Kako ste jo spoznali in kaj vas je pri njej tako pritegnilo?
»Kontaktirala sta me Matjaž in Matejči ter mi rekla, naj ju obiščem. Matjaž goji tartufe, Matejči pa je njegova vnukinja, ki živi v istem kraju. Najprej sem spoznal njiju, potem pa sem preprosto pristopil k Francki, medtem ko je bila na polju. Spomnila me je na moje stare starše, ki so prav tako trdo delali in živeli z zemljo. To je v meni prebudilo čustva in preprosto moral sem jo ujeti v objektiv. Zdelo se mi je, da ima Francka nešteto življenjskih zgodb. Privlačila me je prav zaradi te povezave z zemljo in trdim delom, ki me spominja na mojo družino.«
Zdi se, da vas bolj kot popolna kompozicija pritegnejo zgodbe ljudi. Kaj je tisto pri nekom, zaradi česar ga želite fotografirati? Kdaj se odločite, da je pravi trenutek?
»Najprej pride značaj in občutek. Nekoga vidim in me enostavno pritegne. Gre za občutek zanimanja in radovednosti. Po naravi imam rad ljudi s podeželja. A težko je opisati: včasih gre za klobuk ali kak detajl, nekaj malce drugačnega. Tak človek se mi zdi zanimiv in neustrašen, kar ga dela zanimivega za portret.«
Vaš pristop je zelo neposreden. Na ulici ali v odročni vasi preprosto pristopite k tujcu in ga vprašate, ali ga lahko fotografirate. Kako se predstavite in razložite projekt? Se zgodi, da vam kdo reče ne?
»Da, pristop je neposreden in tega se zavedam. Ampak sem na misiji, da pripovedujem zgodbe ljudi in jih ujamem v fotografijo čim bolje. Ljudje lahko brez težav rečejo ne – in mnogi to tudi storijo. To je povsem v redu. Verjetno bi tudi jaz rekel ne … oziroma, pravzaprav ne, verjetno bi me zanimalo (smeh). Z njimi delim svojo misijo in razložim, kaj želim doseči. To pomaga prebiti led. Ko premagamo začetno zadrego, se sprostijo in lahko mirno poklepetamo. To je velik izziv zame, a prav to ga dela tako dobrega in zanimivega, saj se silim iz cone udobja. Včasih je to nujno, če želimo ustvariti pozitiven vpliv.«
Rekli ste, da so Slovenci hkrati prijazni in nekoliko zadržani. Vas je ta kombinacija prisilila, da ste spremenili svoj način dela?
»Mislim, da so Slovenci res zadržani. A dovolj je iskren pogovor, da se zid zadržanosti podre. Načina dela nisem spremenil. Projekt sem tako ali tako začel prav v Sloveniji, zato nisem imel pričakovanj. Želel sem biti le vljuden, pristopiti, se predstaviti in začeti pogovor. Vsaka oseba je drugačna, zato grem korak za korakom in poskusim ustvariti nekaj zabavnega zanjo.«
Na družbenih omrežjih imate veliko sledilcev, veliko Slovencev pa je vaše delo šele odkrilo prek Instagrama. Kakšno vlogo imajo za vas družbena omrežja? So bila odskočna deska ali bolj orodje, ki ga zavestno uporabljate?
»Družbena omrežja so pomembna zame, saj mi pomagajo pri ustvarjanju blagovne znamke, poslu, in navsezadnje priložnostih za potovanja. Zame so orodje, ki ga namenoma uporabljam za posel. Kajti, če želim od tega živeti, jih moram izkoristiti. Sicer pa vse izhaja iz strasti – do ljudi, fotografije, potovanj. Če ti videi oziroma reeli, kot se jim reče, ustvarjajo pozitiven vpliv in mi omogočajo preživetje, je to čudovito. Želim navdihovati in spodbujati človeško povezanost. Mislim, da smo to nekoliko izgubili, in moja naloga je, da to povežem nazaj ali vsaj spodbudim druge, da začnejo pogovor. Zdi se mi, da je to preraslo mene samega – in to je bistvo življenja.«
Si predstavljate, da bi se vrnili v Slovenijo – morda z razstavo, knjigo ali delavnico? Je ta projekt postal nekaj več kot le osebni potovalni dnevnik?
»Absolutno. Morda se vrnem že leta 2026, avgusta, in organiziram delavnico fotografije in pripovedovanja zgodb. Gostil bi jo pri Bohinjskem jezeru. Ravno ste mi zasadili idejo v glavo. Videli bomo, kako bo s službo, a občutek imam, da je Slovenija popolno mesto za takšno delavnico. Z veseljem bi se vrnil. To je postalo precej več kot le potovalni dnevnik. Čutim, da je to začetek nečesa velikega. Morda celo gibanja v mojem delu in nove smeri, po kateri bo šel moj posel.«
