V natrpani Manili, kjer se prepletata življenje in smrt na načine, ki si jih je težko predstavljati, je kip angela na otroški grobnici hkrati svetišče in miza. Za mnoge je to dom.
Bivališča, zasilno zgrajena iz lesa in pločevine, stojijo na dveh dvignjenih grobnicah znotraj Severnega pokopališča v Manili. To ni osamljen prizor v mestu, kjer skrajna revščina in globoka stanovanjska kriza silita ljudi v nemogoče rešitve. Na tem 54-hektarskem javnem pokopališču, kjer počiva najmanj milijon pokojnih Filipincev, si je med marmorjem in križi dom ustvarilo približno 6000 ljudi.
Mnogi se preživljajo s prodajo sladkarij, pijač in piškotov obiskovalcem pokopališča, zaslužijo pa kakšnih 3000 pesov (približno 48 evrov) na mesec. Dodaten prihodek pride v začetku novembra, ob dnevu vseh svetih in dnevu spomina na mrtve.
Nekdanji filipinski kongresnik je letos ocenil, da samo v širši okolici Manile trije milijoni ljudi nimajo ustreznega bivališča. Poročilo Združenih narodov iz leta 2023 pa napoveduje, da bi se lahko do leta 2040 s tem problemom soočalo kar 22 milijonov ljudi po celotnem otočju.
Za nekatere je pokopališče edini dom, ki so ga kdaj poznali. Strah jih je oblasti. Občasno zaradi pritožb sprožijo odredbe o rušenju. Takrat umaknejo svoje stvari, aparate skrijejo v kakšen mavzolej, da jih ne vidijo. Takšne akcije se zgodijo vsaj enkrat na leto.
Včasih so tako živeli samo oskrbniki grobov in njihove družine, zdaj pa je tam vedno več ljudi.
Večina prebivalcev trdi, da imajo neuradno dovoljenje za bivanje. V zameno za čiščenje in vzdrževanje grobnic lahko na njih zgradijo kolibe ali zasedejo mavzoleje.
Življenje tukaj ima svojo rutino. Elektriko »si izposodijo« s priklopom na obstoječe vode, za vodo iz bližnjih vodnjakov pa plačajo tri pese (približno pet centov) na galono.
Uprava pokopališča se zaveda situacije, uradno ne podpira bivanja, vendar pojav tolerirajo zaradi dejstva, da ti ljudje skrbijo za grobove. Si pa tudi oni želijo živeti kje drugje – v pravi hiši, recimo.
