Naj že uvodoma povemo, da bomo morali, ko se naslednjič slovenska nogometna reprezentanca uvrsti na svetovno prvenstvo, končno izbrati kakšen vzdevek za naše fante. Morda je to tisti talisman, ki te pripelje na prvenstvo. Številne druge države ga namreč imajo. Ime države preprosto ni dovolj za gradnjo pravega nogometnega kulta. Poglejmo si torej nekaj najbolj izstopajočih živalskih, meteoroloških, mitoloških in drugih prispodob, ki te dni redno polnijo ameriške, kanadske in mehiške stadione, ter hkrati preverimo, kaj o njih in njihovi simboliki pravijo tisti, ki so zanje na tem prvenstvu najbolj odgovorni.
Hrvaška: »vatreni« in »kockasti« na robu živčnega zloma
Naši neposredni južni sosedje se po zelenicah že tradicionalno in izjemno ponosno nosijo pod vzdevkom »vatreni« (ognjeni) oziroma včasih »kockasti«. Čeprav bi povprečen, z nogometom povsem neobremenjen opazovalec po besedi kockasti morda povsem upravičeno pričakoval reprezentanco kakšnih izjemno strastnih igralcev šaha ali pa zagnanih, profesionalnih polagalcev granitnih tlakovcev, so Hrvati v resnici globalna nogometna sila, ki svetovno javnost na velikih tekmovanjih vedno znova šokira in preseneča z vztrajnostjo.
Njihov ognjeni temperament pa občasno prinese tudi kakšno malce bolj bolečo opeklinico, zlasti ko se na igrišču srečajo z nasprotniki, ki se ne pustijo kar tako na hitro zastrašiti. Po nedavnem, precej bolečem porazu proti Angliji v skupinskem delu letošnjega prvenstva (kjer so klonili z izidom 2:4 in tako poskrbeli za manjšo nacionalno tragedijo) je moral selektor Zlatko Dalić izjemno hitro in zelo učinkovito pogasiti vse notranje in zunanje medijske požare. Na uradni tiskovni konferenci je povsem iskreno in brez olepševanja priznal, da manevrskega prostora za napake preprosto ni več na voljo. »Nimamo več pravice do napak. Nimamo pravice do slabih tekem ali napak. Kaznoval nas je nasprotnik. Pred nami sta dve tekmi, nova začetka,« je dejal.
Z drugimi besedami povedano: tiste slavne rdeče-bele kocke so sedaj zares padle na mizo. Zdaj bo treba dejansko in zares začeti zadevati mrežo nasprotnikov in v praksi upravičiti tisti prvi, veliko nevarnejši ognjeni del njihovega vzdevka, preden se ta veliki ogenj spremeni v zgolj nedolžno tlenje, ki ga bo brez večjih težav pogasil prvi naslednji nasprotnik.
Bosna in Hercegovina: »zmajevi«, ki so odkrili zen meditacijo
Kaj pa se dogaja z reprezentanco Bosne in Hercegovine? Njihova izbrana vrsta, ki se na letošnjem prvenstvu prav tako fanatično bori in s tem povzroča neprespane noči celotnemu Balkanu, sliši na mogočno, skorajda epsko in mitološko ime »zmajevi« (zmaji). Bodimo povsem iskreni: ko človek prvič sliši ta vzdevek, si predstavlja gromozanska, mistična bitja, ki z neba bruhajo smrtonosni ogenj in pred katerimi v strahu trepeta celotna nogometna celina. Bošnjaški zmaji so se na letošnje prvenstvo uvrstili šele po pravi epski drami, ki je vključevala infarktno izvajanje enajstmetrovk proti Walesu in nato še celo proti tradicionalno neugodni Italiji v zloglasnih dodatnih kvalifikacijah.
Čeprav ob njihovem neuničljivem, zdaj že 40-letnem kapetanu Edinu Džeku na igrišču še vedno letijo iskre in se včasih zdi, da se zanj čas vrti nazaj, v preteklost, je njihov legendarni in umirjeni selektor Sergej Barbarez pred nedavno ključno tekmo s Švico ubral precej manj zmajsko in manj strašljivo retoriko. Namesto agresivnega bruhanja ognja in napovedovanja totalnega uničenja nasprotnika je varovance raje pozval k čisti zenski umirjenosti in spiritualnemu ravnovesju na zelenici. »Svoje fante nenehno opominjam, naj ostanejo v trenutku. Na neki točki bo to svetovno prvenstvo samo še spomin, zato resnično želim, da so srečni in polni veselja, ker so tukaj. To je edina pot, da daš od sebe vse najboljše.«
Očitno so moderni balkanski zmaji v teh izjemno stresnih časih odkrili čuječnost, jogo in globoko meditacijo. Kdo bi si mislil, da je pot do nogometnega uspeha in prebijanja skozi skupinski del tlakovana predvsem z notranjim mirom in strogo osredotočenostjo na sedanji trenutek, ne pa zgolj z agresivnimi drsečimi starti na robu kazenskega prostora.
Norveška: »løvene« in farsa vikinškega veslanja na suhem
Norvežani imajo za svojo reprezentanco že dolgo uradni vzdevek løvene (torej levi), kar je, če dobro pomislimo, precej zabavno in ironično, glede na to, da levov po norveških fjordih in zasneženih gozdovih ravno ne mrgoli v izobilju. Vendar so te dni na ameriškem prvenstvu in po vsem svetu zasloveli z nečim povsem drugim in neprimerljivo bolj bizarnim. Po izjemno napeti zmagi nad Senegalom (rezultat 3:2), ki jim je dokončno zagotovila zgodovinsko napredovanje med najboljših dvaintrideset ekip, so neverjetni Erling Haaland in njegovi zvesti soigralci preprosto sedli na pokošeno travo stadiona in pred očmi sveta uprizorili tako imenovano vikinško veslanje. Predstavljajte si sliko: dvajset prepotenih, do konca izčrpanih nogometašev, ki po travi sinhrono simulirajo vožnjo zgodovinskega lesenega drakkarja čez razburkano morje, medtem ko njihov kapitan Martin Ødegaard na polno in z vsem srcem tolče po nevidnem bobnu in jim narekuje ritem. Da zadeva ni le muha enodnevnica ali pa posledica prevelikega vnosa sladkorja po naporni tekmi, je potrdil celo sam norveški selektor Ståle Solbakken, ki je o tej novi vraži in ritualu povsem mirno zbranim novinarjem dejal naslednje: »Po svetovnem prvenstvu ne bomo več veslali, med turnirjem pa bo to naš zaščitni znak.«
Kdo ve, morda pa takšno intenzivno kolektivno veslanje na suhem čudežno pomaga pri preprečevanju mišičnih krčev po devetdesetih minutah nenehnega teka in pritiska – ali pa zgolj psihološko straši in bega nasprotnike, ki ne vedo, ali igrajo proti nogometni ekipi ali pa so se znašli na snemanju zgodovinske serije o skandinavskih barbarih. Kakor koli že, levi, ki veslajo po travi, so definitivno hit letošnjega prvenstva.
Irak: »usood al-Rafidayn« (levi iz Mezopotamije) in 46 milijonov razlogov za ponos
Če se vrnemo k tistim, ki si naziv levi dejansko nekoliko bolj zaslužijo, si priznajmo naslednje: levi iz Mezopotamije je verjetno najbolj zastrašujoč vzdevek na letošnjem turnirju, če ne celo v zgodovini nogometa. Zveni kot naslov nekega zelo dragega zgodovinskega filma, v katerem ne primanjkuje posebnih učinkov in bitk na prostranih puščavskih ravnicah. Irak se je na svetovno prvenstvo vrnil z velikim in glasnim pokom, in to sploh prvič po dolgih in sušnih štiridesetih letih čakanja (nazadnje so namreč igrali prav v Mehiki davnega leta 1986). Ko so v dramatičnih in od solza napolnjenih dodatnih kvalifikacijah zmagali, se je na vročih ulicah Bagdada začela norišnica, ki je trajala več dni.
Selektor Iraka, prekaljeni Avstralec Graham Arnold, je ob tem neverjetnem dosežku izjemno ponosno, ganjeno in s tresočim glasom pred svetovno javnostjo izjavil: »Želim pohvaliti igralce, katerih delovna etika in iraška miselnost borbenosti sta razlog, da smo zmagali. Zelo sem vesel, da smo osrečili 46 milijonov ljudi.«
Ko imaš za sabo težo pričakovanj in upanje milijonov ljudi in na hrbtu ponosno nosiš naziv pravega mezopotamskega leva, preprosto ne moreš in ne smeš več igrati preračunljivo zgolj na obrambni remi. Takrat greš na igrišče samo še in izključno z namenom, da zmelješ nasprotnika v puščavski pesek in poskrbiš, da si ves svet zapomni tvoje mogočno rjovenje.
Francija: »les bleus« in neznosna filozofska teža dresa
Francozi po drugi strani niso nikoli v zgodovini preveč zapletali svojega poimenovanja. Zakaj bi si namreč izmislili kakšno strašljivo mitološko bitje, dvoglavo pošast ali pa agresivno zver, če lahko svojo izjemno uspešno ekipo poimenuješ preprosto po barvi? Les bleus (modri) so na tem prvenstvu znova eni izmed glavnih favoritov za osvojitev končnega naslova in s svojo neverjetno tehnično dovršenostjo že rutinsko parajo živce in mreže nasprotnikovim vratarjem. Toda za dolgoletnega selektorja modrih ta specifična barvna paleta prinaša zelo resno breme, ki daleč presega zgolj vsakdanjo izbiro pravega pralnega praška za ohranjanje barv. Zanje je modra barva praktično religija.
Didier Deschamps je pred kratkim povsem resno, mrkega obraza in v tipičnem francoskem visoko dramatičnem filozofskem slogu razložil temeljno filozofijo dresa, kot da bi bral iz kakšnega svetega besedila: »Ko si nadenejo ta dres, imajo igralci odgovornost. Od njih zahteva, da se izkažejo. Že prvi dan, pred 14 leti, sem jim rekel: 'Ko prideš v francosko reprezentanco, nisi tukaj zato, da bi jemal. Tu si, da daješ.'«
Z drugimi, malce bolj preprostimi besedami: modri ne dajejo samo čudovitih zadetkov s tridesetih metrov, dajejo tudi svojo dušo in se žrtvujejo za domovino.
ZDA in Kanada: dolgčas zvezd, prog in javorjevih listov
Na drugi strani spektra domišljije imamo reprezentance gostiteljic prvenstva. ZDA in Kanada se na domačem terenu borijo za vsak centimeter trave, toda vzdevka imata ogromno prostora za izboljšave.
Reprezentanca ZDA uradno sliši na ime »the stars and stripes« (zvezde in proge) ali – še veliko bolj neverjetno birokratsko – na suhoparno kratico USMNT (United States Men's National Team). Medtem ko se proti tebi z vso hitrostjo podi neki iraški lev ali pa bosanski zmaj, se ti poskušaš braniti z nečim, kar zveni kot oddelek za kadre v večji tehnološki korporaciji? Pomanjkanje pesniške domišljije pri poimenovanju sicer še nikoli v zgodovini ni ustavilo Američanov, da ne bi povsem iskreno in naivno verjeli v svojo absolutno prevlado na nogometnem igrišču in da se ta šport v resnici imenuje »soccer«.
Podobno birokratsko so se zadeve lotili njihovi sosedje iz Kanade, ki so znani zgolj kot »the maple leafs« (javorjevi listi). Priznajte, malo stvari na tem svetu vzbuja manj strahu kot posušen list, ki v jesenskem vetru počasi pada z drevesa, čeprav kanadski nogometaši na srečo tečejo hitreje od tega naravnega pojava.
DR Kongo in Maroko: afriške zverine, ki upravičijo ime
Da bi uravnotežili tisti ameriški birokratski dolgčas, so afriške reprezentance letos v Severno Ameriko ponovno pripeljale celoten, izjemno barvit živalski vrt neverjetnih in impresivnih vzdevkov, ki vzbujajo strahospoštovanje. Tu so odlični maroški atlaški levi, ki so na prejšnjem prvenstvu šokirali svet, letos pa ponovno dokazujejo, da njihov takratni preboj ni bil zgolj splet srečnih naključij.
In seveda, tukaj je reprezentanca DR Kongo, ki je v nogometnem svetu znana pod imenom les léopards (leopardi). Ta žival na papirju zveni natančno tako, kot igra njihova ekipa, torej izjemno nevarno, neverjetno hitro, smrtonosno v protinapadih in predvsem popolnoma nepredvidljivo. Ko te na igrišču stisnejo v kot afriški leopardi, ti nobena modra barva, še tako umirjena zen meditacija ali pa suho vikinško veslanje ne pomaga prav veliko. Reši te lahko zgolj sodnikov žvižg za konec tekme.
Anglija: trije levi, ki se vztrajno izgubljajo na poti domov
In ko smo že ravno pri levji tematiki in tej neverjetni globalni fiksaciji na te velike mačke, preprosto ne smemo in ne moremo mimo angleške reprezentance. »The three lions« (trije levi) so institucija, ki ima lasten grb, lastno himno in lastno, desetletja dolgo tradicijo spektakularnih izpadov na velikih tekmovanjih.
Medtem ko Iračani in Maročani prinašajo levji ponos, se zdi, da so angleški levi ves čas živijo v neki čudni različici nacionalne eksistencialne krize. Vsakič znova glasno in samozavestno prepevajo »It's coming home« (nogomet se vrača domov), toda letos v ZDA se zdi, da so levi na letališču ponovno izgubili navigacijo in kompas. Zvezdniška ekipa je namreč ista, ki je sredi turnirja omogočila hrvaškim kockam, da so na tiskovnih konferencah doživele živčni zlom, in čeprav so Angleži to tekmo dobili, njihov levji rjoveči zvok na igrišču prepogosto spominja na nekoliko bolj prestrašeno mijavkanje domače mačke, ko se sooči z resničnimi in neustrašnimi zvermi od drugod.
Brazilija in Avstralija: ornitološki čudeži in poskakujoči hibridi
Za nameček pa nogomet ponuja tudi nekatere vzdevke, ki so preprosto tako simpatični, da se nasprotnik verjetno sprosti sekundo pred tem, ko dobi gol v mrežo. Brazilci, neizpodbitni kralji lepe igre oziroma tako imenovane »joga bonito«, obožujejo svoj vzdevek canarinho (kanarček). Da, prav ste prebrali. Ekipa, ki lahko z eno samo potezo uniči celotno obrambno linijo nasprotnika in poniža nasprotnega vratarja z genialnim preigravanjem, si je za maskoto in simbol izbrala majhno, simpatično rumeno ptico pevko, ki jo imajo ljudje običajno zaprto v kletkah v dnevnih sobah. Toda ti brazilski kanarčki v ZDA pojejo tako visoko in tako hitro, da se nasprotnikom od tempa dobesedno zavrti v glavi.
Potem pa pridemo do Avstralije, ki je letos ponovno na prvenstvu s svojim tradicionalnim vzdevkom socceroos. To je verjetno najbolj posrečena in hkrati najbolj absurdna lingvistična skovanka v zgodovini športa – hibrid med besedama »soccer« (nogomet) in »kangaroo« (kenguru). Videti avstralske igralce, kako s svojo neverjetno fizično močjo in poskočnostjo preskakujejo obrambne igralce nasprotnih ekip, človeka resnično napelje na misel, da imajo ti fantje v svojih genih vgrajene prav posebne vzmeti, značilne za avstralsko divjino, zaradi katerih so v kazenskem prostoru ob predložkih praktično neustavljivi in nepremagljivi v zraku.
