Novinarka in pisateljica Sara Volčič je v svoji knjigi Leglo zla, ki je nedavno izšla pri Mladinski knjigi, strnila več kot trideset let izkušenj s poročanjem o kriminalu. V pogovoru razkriva, kako se miti o zločincih podrejo ob prvem stisku roke, zakaj je bil Silvo Plut izdelek družbene malomarnosti in kako je v srečanju z enim od zapornikov prvič občutila resničen, paralizirajoč strah.
Sara Volčič je svojo novinarsko pot na področju črne kronike začela že v letu 1992, ko je kot študentka najprej delala na Dnevniku, sedaj pa pripravlja kriminalne zgodbe za oddajo Svet na Kanalu A in portal 24ur.com. V desetletjih dela je spoznala, da je predstava večine ljudi o zaporih in kriminalcih zgolj fikcija, ki nas varuje. »Večina populacije si zapore predstavlja kot nekaj, kar nikoli ne bodo videli od znotraj, in ima predstavo, da tam končajo ljudje, ki so toliko drugačni od njih, da jih ne bodo srečali v trgovini ali na tržnici,« pojasnjuje. »Vzpostavi se neka fikcija, da smo mi zunaj normalni in pošteni, slabi pa so tam notri.«
Tanka meja med svetovoma
Ta mit se po njenih besedah podre v trenutku, ko prideš v zapor. »Nasproti tebe sedi človek, tako kot ti. Se ti nasmehne, ti stisne roko, lahko pove celo kakšno šalo,« opisuje svoje novinarske izkušnje. Takrat se zaveš, da je meja med »to stranjo in drugo stranjo lahko zelo tanka in se zelo hitro prestopi.« Ljudje se tega ne zavedajo, podobno kot pri zdravstvenih opozorilih. »Če nekomu govoriš o tem, je isto, kot če meni, ki imam zelo rada majonezo, govoriš, da povzroča holesterol. Malo stran pogledam,« slikovito ponazori. »Dokler se nas kriminal malo ne dotakne, ali posredno ali neposredno, ga odganjamo od sebe.«
Skozi neštete pogovore je iskala skupni imenovalec usod kriminalcev. »Mislim, da se začne v osnovi pri nekem občutku lastne vrednosti, ki ga mnogi nimajo,« razmišlja Sara Volčič. »To je občutek, da v očeh drugega človeka vidiš, da si nekaj vreden. Nekateri od ranega otroštva naprej ne dobijo te topline, te ljubezni, sporočila: 'Ti si nam pomemben, vate verjamem, ti si dobra oseba'.« Poudarja pa, da urejena družina ni vedno zagotovilo, saj je eden od večkratnih morilcev, s katerim je govorila, prihajal iz povsem običajne, ljubeče družine, a ga je mikalo tisto drugačno, da je začel hoditi po robu, zatem pa je stopil čez rob, na stran kriminala.
Tragični primer Silva Pluta
Sara Volčič se je s serijskim morilcem Silvom Plutom srečala večkrat: pred njegovim zadnjim zločinom, na sodišču in kasneje v zaporu. Spominja se trenutka, ko mu je bila izrečena sodba za umor Ljubice Ulčar. »On se je sesedel, glava mu je padla dol in solze so stekle po njegovih licih,« pripoveduje. Kasneje, v osebnem intervjuju, je upala, da bo slišala obžalovanje za žrtev, a je spoznala resnico. »Ugotovila sem, da so to solze obžalovanja zaradi usode, ki ga je doletela, potem ko je to storil, četudi ni nikoli priznal, ne pa solze zaradi dejanja samega.«
Plut, ki je imel disocialno osebnostno motnjo, je bil po njenem mnenju »izdelek naše družbe«. »Če bi hoteli rešiti njega in s tem posredno rešiti njegove žrtve, bi morali iti nazaj v prvi razred osnovne,« trdi odločno. Po pogovoru z ravnateljem njegove osnovne šole je namreč ugotovila, da je Plut povzročal težave že od samega začetka, se spravljal na šibkejše, a se starši na klice šole niso odzivali. »Oče je bil alkoholik, nasilen, mama jezna nanj, mogoče tudi malo depresivna,« oriše družinsko ozadje. In zato je prepričana, da je Plut izdelek naše družbe. Imamo nekoga, ki pri sedmih letih ne ravna v skladu s pričakovanim, starši se ne odzivajo, in to vedenje se lahko samo še poslabša. Prepričana je, da bi se tragedijo dalo preprečiti z resnim zavedanjem, da lahko dejanja tega drobnega mulčka prerastejo do take stopnje nasilja, da bodo ljudje resnično nastradali. Kajti nasilje je kot rak: če ga ne zdravimo, se razrašča in povzroča čedalje večjo škodo, vse do bridkega konca..
Srečanje, polno strahu
Čeprav je opravila nešteto intervjujev, jo je bilo zares strah le enkrat, v pogovoru z Zoranom Mezgo, pajdašem Silva Pluta, ki je bil takrat v priporu zaradi brutalnega posilstva in požiga smledniškega gradu. Opisuje ga kot utelešenje besede nepredvidljiv. »Pet minut se je smehljal, potem pa se je zaradi enega podvprašanja v trenutku preklopil, me grozeče gledal in 'zalajal' v obraz,« se spominja. »Strmel je vame brez mežikanja s tistimi sivimi očmi. Ko veš, da je ta človek požgal grad, žensko brutalno pretepel in dvakrat posilil, te postane pošteno strah.« Mezga ji je celo odkrito zagrozil: »Kaj če zdaj jaz tebe mahnem, boš vedela, imaš dokaz tukaj?«
Strah je bil tako otipljiv, da je po intervjuju ugotovila, da je popolnoma premočena od znoja, »do ledvic, vse je bilo mokro.« Snemalec iz strahu in napetosti kamere, težke več kot deset kilogramov, ves čas intervjuja ni snel z rame, da bi ga, če bi bilo potrebno, mahnil. Pri intervjuju namreč ni zraven pravosodnih policistov (so pa blizu), saj se kriminalci ne bi odprli novinarju. Ko je kasneje izvedela, da je Mezga v zaporu umrl, je občutila olajšanje. »Res ne privoščim nobenemu človeku slabega, ampak meni je odleglo. Imam vseeno dve hčeri,« iskreno prizna.
Spreminjajoča slika kriminala
Sara Volčič kljub težkim zgodbam ocenjuje slovenske zapore kot dobre, predvsem kar se tiče vsebine in programov za resocializacijo. Zapornikom so na voljo različne koristne dejavnosti, od opismenjevanja, učenja jezikov, do pridobivanja različnih poklicnih kvalifikacij; na primer za kuharje, gostince, tudi oskrbovalce, v zaporu tudi delajo na različnih delovnih mestih (kuhinja, pralnica, lesne in druge delavnice), se šolajo – zaključijo nedokončano šolanje, včasih osnovno šolo, spet drugi vpišejo celo fakuleto, imajo programe za odvisnike od mamil in alkohola, za povzročitelje nasilja. Vendar opozarja na zgrešeno miselnost družbe, ki bi najraje videla, da se zapornike »da v kletke brez povratka«. Takšnim vedno postavi povratno vprašanje: »Kaj pa, če bi bila recimo ta oseba tvoj sin? Ali bi isto pričakoval?« Poudarja, da krutost države do storilca le-tega postavi v vlogo žrtve in mu prepreči prevzem odgovornosti, s tem pa se nasilje in druga kazniva dejanja samo nadaljujejo.
V zadnjih tridesetih letih se je po njenih opažanjih spremenila tudi struktura kriminala. Medtem ko število najhujših krvnih deliktov ne narašča bistveno, pa jo skrbi porast spolnega nasilja med mladimi, ki ga povezuje z vse dopuščajočo pornografijo na vsakem vogalu. Skrbi in boli jo tudi naraščanje medvrstniškega nasilja in nasilja v družini. Še posebej zaskrbljujoča pa je normalizacija uporabe drog. »Vodja forenzičnega oddelka mi je rekel, da je večina kaznivih dejanj, v katerih so bili storilci spoznani za neprištevne, povezanih z mamili,« razkriva in dodaja, da uživanje marihuane mnoge pripelje do shizofrenije, hudih blodnjavih motenj in psihoz, posledica pa so lahko tudi huda kazniva dejanja, ki se jih bolnik ne zave.
Za konec dodaja, da je vsak storilec v neki dimenziji tudi sam v stiski. »Vsako nasilje je najprej stiska. Kdaj dvignem glas doma? Takrat, ko moji argumenti ne zaležejo. To je nemoč,« zaključi. Kljub temu, da jo je pisanje knjige tudi nekoliko čustveno izčrpalo, je zgodb, ki bi jih bilo vredno povedati, še ogromno. Morda prvi knjigi zato sledi nadaljevanje...
