Podoba živalskega kraljestva, ki ji leta vlada brutalen in vsemogočen alfa samec, se ruši. Obsežna petletna študija, ki so jo vodili francoski in nemški znanstveniki, prinaša presenetljive dokaze, da so družbene hierarhije pri primatih – naših najbližjih živečih sorodnikih – neprimerljivo bolj kompleksne in raznolike, kot smo si predstavljali. V svetu opic in lemurjev moč ni samoumevno v domeni močnejšega spola, pač pa je pogosteje rezultat zapletenega prepletanja okoljskih dejavnikov, telesne zgradbe in strategij razmnoževanja.
Študija, ki je analizirala vedenjske vzorce v 253 ločenih skupinah pri 121 različnih vrstah primatov, je pokazala, da je stroga moška dominacija, kot jo poznamo pri šimpanzih, prej izjema kot pravilo. Raziskovalci so beležili interakcije, kot so agresija, grožnje in ritualna podreditev, da bi zgradili jasno sliko o tem, kdo ima glavno besedo. Rezultati so osupljivi: v več kot polovici opazovanih medsebojnih srečanj med spoloma so samice zasedle enakovreden ali celo superioren položaj.
Pristranski pogled
»Predstava o vnaprej določeni moški prevladi, ki je bila desetletja zapisana v znanstvenih učbenikih, je temeljila na pristranskem pogledu,« je pojasnila dr. Élise Huchard, primatologinja s francoskega Nacionalnega centra za znanstveno raziskovanje (CNRS) in vodilna avtorica študije. »Naša analiza kaže, da je resničnost daleč od te poenostavljene binarne delitve.«
Podatki, zbrani v zadnjih petih letih, kažejo, da je slika moči izjemno pestra. V 13 odstotkih opazovanih vrst so bile dominantne samice. Takšna ureditev je pogostejša pri vrstah, kot so lemurji na Madagaskarju, kjer imajo samice ključen nadzor nad reprodukcijo, kar jim daje strateško prednost.
Na drugi strani se izrazita moška dominacija pojavlja predvsem v skupinah, kjer imajo samci očitno telesno prednost – so bistveno večji, imajo impresivne podočnike ali pa živijo na tleh, kjer se samice težje izognejo konfrontaciji. A tudi ta vzorec še zdaleč ni univerzalen.
Socialni kontekst
Ključno vlogo pri oblikovanju hierarhij igrata namreč tudi demografski in socialni kontekst. Razmerje med številom samcev in samic, gostota poselitve skupine in celo strategije parjenja lahko dramatično spremenijo razmerja moči. Pri nekaterih vrstah, kjer vlada ostra tekmovalnost med samicami za pozornost enega samca, se lahko razvije celo oblika matriarhata, povezana z vsiljeno monogamijo.
Ta odkritja spreminjajo naše razumevanje živalskih družb in odpirajo nova vprašanja o evoluciji človeških družbenih struktur. Če pri naših najbližjih sorodnikih obstaja tako velika raznolikost ureditev, zakaj bi bila za človeka »naravna« zgolj ena?
Dr. Huchard še meni, da rezultati podpirajo tezo, da so zgodnje človeške družbe, zlasti lovsko-nabiralske, delovale na precej bolj enakopravnih temeljih. Šele z razvojem poljedelstva, zasebne lastnine in ustaljenega načina življenja naj bi se neenakosti med spoloma poglobile in utrdile.
Kompleksnost teh dinamik dodatno osvetljuje nedavna študija pavijanov v Keniji, objavljena v prestižni reviji PNAS. Ta je razkrila, da so pretekle interpretacije o povezavi med družabnostjo matere in preživetjem njenih mladičev morda napačne. Zdi se, da so samice bolj družabne, ker njihov živi mladič pritegne pozornost drugih odraslih, in ne obratno – torej preživetje mladiča vpliva na socialno vedenje, ne pa socialno vedenje na preživetje.
