Dolgo je celo v nekaterih znanstvenih krogih veljalo tiho prepričanje: pes je človekov najboljši prijatelj, mačka pa je v najboljšem primeru sostanovalka, ki nas tolerira zaradi hrane, v najslabšem pa je preračunljiva oportunistka. Če ste kdaj zrli v nepremične, steklene oči domače mačke in se spraševali, ali načrtuje napad na vas ali zgolj meditira ob prazni skledi, niste edini.
Vendar pa nova dognanja na področju kognitivne etologije rušijo stoletja stare stereotipe o mačji (ne)družabnosti. Izkazalo se je, da so te živali, ki so se v naše domove prikradle pred tisočletji, precej bolj socialne in učljive, kot smo jim pripravljeni priznati, razvile pa so prefinjen, človeškemu očesu pogosto neviden jezik ljubezni.
Ključ do tega jezika? Ne gre za mijavkanje, ki je pravzaprav vokalizacija, namenjena skoraj izključno manipulaciji z ljudmi, temveč za subtilno gibanje oči.
Umetnost »počasnega mežika«
Najnovejše raziskave vedenja živali potrjujejo tisto, kar so lastniki mačk intuitivno slutili že dolgo. Globoka vez med človekom in mačko ne temelji na pokorščini, temveč na vzajemnem spoštovanju in tihi komunikaciji. Osrednji element tega dialoga je ritual, ki ga znanstveniki imenujejo počasno mežikanje (»slow blink«).
Predstavljajte si prizor: vaša mačka leži na naslanjaču, sproščena, in vas gleda. Namesto da bi umaknila pogled ali strmela z grozečo intenzivnostjo (kar v mačjem svetu pogosto pomeni agresijo), počasi pripre veke, kot bi padala v polspanec, in jih nato znova počasi odpre.
To ni znak utrujenosti. To je po mnenju strokovnjakov mačji ekvivalent pristnega človeškega nasmeha – tistega, ki zajame tudi oči in velja za posebej pristnega (tako imenovani duchennov nasmeh).
»Mačke so mojstrice mikroizrazov,« pojasnjujejo felinologi. Ko mačka zoži oči in počasi mežikne, s tem sporoča popolno odsotnost grožnje in visoko stopnjo zaupanja. Še bolj fascinantno pa je odkritje, da ta komunikacija ne poteka samo v eno smer. Ljudje se lahko tega jezika naučimo.
Razbijanje stereotipa o samotarjih
Da bi razumeli pomen tega preprostega dejanja, moramo najprej dekonstruirati mit o mački kot samotarskem lovcu. Res je, da njihovi divji predniki niso lovili v tropih kot volkovi, vendar je domača mačka (Felis catus) skozi tisočletja sobivanja z ljudmi razvila izjemno socialno vez.
Ideja, da mačk ni mogoče ničesar naučiti, je zmotna. Težava nikoli ni bila v mačji inteligenci, temveč v človeškem pristopu k motivaciji. Medtem ko so psi evolucijsko programirani, da si želijo ugajati vodji krdela, mačke sodelujejo, ko vidijo smisel – ali korist. So izjemno učljive, sposobne reševanja kompleksnih problemov in, kar je najpomembneje, tvorjenja globokih čustvenih vezi z ljudmi, ki presegajo zgolj iskanje vira hrane.
Študije so pokazale, da mačke, ki jim njihovi lastniki (ali celo neznanci) »počasi mežikajo«, pogosteje pristopijo k človeku in kažejo znake ugodja. To dejanje deluje kot univerzalni prevajalnik, ki premosti vrzel med popolnoma različnima vrstama.
Kako govoriti po mačje
Za tiste, ki želijo poglobiti odnos s svojim mačjim ljubljenčkom, znanost ponuja preprost recept, ki ne zahteva dragih igrač ali priboljškov. Gre za vajo v čuječnosti.
Ko naslednjič ujamete pogled svoje mačke:
1. sprostite mišice obraza;
2. počasi, brez strmenja, priprite oči, dokler niso skoraj zaprte;
3. zadržite jih za trenutek in jih počasi znova odprite;
4. opazujte odziv.
Zelo verjetno je, da vam bo mačka vrnila gesto. V tem tihem trenutku se zgodi nekaj starodavnega: priznanje vzajemne naklonjenosti brez potrebe po dotiku ali zvoku.
Mačke morda ne bodo nikoli prinašale copat ali vas navdušeno pozdravljale z mahanjem repa na enak način kot psi. Toda v njihovem svetu, kjer je neposreden strmeč pogled grožnja, je prostovoljna »slepota« – zapiranje oči v prisotnosti drugega – najvišji izraz zaupanja.
