Nana, pa naj bodo kavice, zajtrki ali, kot se sedaj nosi, brunchi (ko ni več zajtrk, ni pa še kosilo), je ena glavnih instagram lokacij v Mariboru. Bojda jih hvalijo vse prave vplivnice in vplivneži, ki imajo kaj povedati ljudstvu. O večerjah redko govorijo, očitno z razlogom.
V sicer lepo urejenem prostoru, a malce pretemni, vsekakor pa zaradi muzike preglasni jedilnici, smo jedli eno najslabših večerij v zadnjem času. Pravzaprav se ne spomnimo, da bi v Mariboru kdaj tako slabo jedli. Mnogih jedi, ki jih je jedilni list obljubljal, sploh niso imeli, tisto, kar je bilo na zalogi, pa je bilo pripravljeno brez občutka. Zdelo se nam je celo, da bi kljub ne ravno pozni uri pri Nani rajši videli, če bi se naša ekipa zabavala kje drugje.
Gazirana voda je bila multinacionalkina Romerquelle, naših ni bilo, zadnjo steklenico San Pellegrina pa so ravno prodali. A ko smo ravno pri pijačah, je treba vseeno omeniti zelo solidno vinsko ponudbo, ki je daleč presegala jedi iz Nanine kuhinje. Izmed ponujenih penečih vin smo naročili presenetljivo svežo suho penino iz Gaubejevih vinogradov na Špičniku, točijo še hišno Puklavčevo penino pa tudi Čargo in Bjano za ljubitelje briške kapljice. Iz Brd je tudi Ščurek, iz Istre je Zaro, drugače pa so na svojem mestu Ducal, Marof, Frešer, Vračko, Bračko in Herga. V začetku, ob predjedeh, smo pili neponovljiv, bogat Gaubejev chardonnay Kaspar, ob glavnih, kolikor jih je pač bilo, smo si pomagali z urejenim modrim pinotom, ki ga v Ritoznoju prideluje Frešer.
V petek v Nani ni bilo gneče, čeprav so ponujali marsikaj, predvsem nepregledno število solat, burgerjev, bovl, zvitkov in kar je še enostavne generične, menda bistrojske hrane. Mi smo začeli malce manj ameriško.
Taljata rečejo ohlajenim rezinam opečene govedine, ki jih kje drugje poimenujejo angleški rostbif, v vsakem primeru pa je bila to sočna hladna predjed, ki ji za volumen dodajo preveč rukole in grahovih poganjkov. Veliko je bilo tudi tatarskega bifteka, začinjenega bolj bogato, kot smo vajeni pri novodobnih mesnih minimalistih, in to nas ni prav nič motilo.
Pravzaprav je bil tatarski s kaprami in gorčico ob strani celo zelo okusen. Škoda, da kruh ni bil svež, nekaj rezin so k sreči popekli. Da bi tatarca mešali pri mizi, na to niti ni bilo pomisliti.
Je pa zanimivo, kako so jedi tistega petka sproti izginjale z menija. Rižoto, recimo, smo že skoraj dobili, pa je potem v zadnjem trenutku umanjkala. Ni je, je oznanilo osebje, mi pa smo se zadovoljili z bučno juho (4,5 evra). Močno začinjeno so enostavno opremili z bučnimi semeni in pripadajočim bučnim oljem.
Na drugi strani je bila ambiciozno zveneča ideja raviolov s tartufi in škampi. Jasno, tartufov niso strgali pri mizi, ampak so uporabili revno verzijo tartufate in olja ter žlikrofom podobne raviole pokrili z na lističe narezanimi škampi. Hecna jed, ob kateri smo se tolažili s kozarcem pitnega renskega rizlinga iz Frešerjeve kleti.
Izginjanje jedi z menija se je nadaljevalo tudi pri glavnih jedeh. Izmed dveh kosov mesa, ki so ju obetali, je zmanjkalo svinjine, k sreči so imeli vsaj teletino (26 evrov), ki jo rožnato spečejo in bogato obložijo s pirejem buče, pečenim krompirjem, gobicami in sirom. Manj težav pri naročanju je, če izberete burger. Vzeli smo klasiko s polpetom, v katerega meljejo govedino s kmetije Čas, burgerju pa, kot smo pri teh ameriških receptih vajeni, priložijo marsikaj, od pečenega krompirčka do sladkih in pekočih omak. Burger (12 evrov), kakršnih je še drugih tisoč v naših krajih: za okus ne poskrbi ne meso, ne štručka, ampak polivke.
Pa sladice? To je kategorija, v kateri imajo marsikaj, tortice, ameriške palačinke, sufleje... Malce, ker nas je zanimalo, malce pa zaradi priporočila (»Res je dober«) smo naročili šmorn, ja, cesarski praženec. Presenečenje je bilo res popolno. Že iz foto materiala se vidi, da je to bolj sadna solata, v kolobociji pa se skrivajo koščki šmorna, ki so bili bolj kot šmornu podobni njokom in v vsakem primeru premastni.
Morda bi avtorji te posebne sladice vseeno obiskali kako gostilno, kjer znajo s takšnimi rečmi. Ali prebrali kak standarden recept.
Mimogrede, čestitka za malinovec, ki smo ga pili zraven, res je spomnil na stare čase. Pa tudi na nove in na neverjetne cene. Pri Nani sta dva decilitra sladke obarvane pijače kar 2.9 evra. Še dobro, da nas je ob koncu čakal tisti večer zelo dobro razpoloženi Gaube, ki je zablestel tudi s svojim vinskim žganjem za štiri evre po šilcu.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
