Alla Beccaccia je pravo malo posestvo, ob prihodu vas pozdravi manjši hotel oziroma apartmajska hiša z natančno urejenim mediteranskim vrtom in bazenom, čez dvorišče pa stoji konoba. Tam ob toplih dneh strežejo v senčnem zavetju pred hišo, pozimi pa se gostje grejejo v jedilnici s toplim kaminom, ki služi tudi za peko mesa.
Rib v ponudbi Beccaccie ni, večina jedi temelji na mesu, v našem času, zdaj se je že začelo, pa ponujajo tudi bele tartufe. Ti dragoceni gomolji so v letošnji sezoni pri ceni še pridobili, po novem vsako jed, ki jo pospremijo, podražijo za kar 20 evrov.
Alla Beccaccia ni običajna konoba, bolj nekakšna kombinacija restavracije in gostilne, ne nazadnje je v ponudbi vin na kozarec tudi šampanjec, deci Pol Rogerja stane konkretnih 16 evrov. Naš načrt je bil manj ambiciozen: srknili smo lokalni standard Misal prestige, solidno suho peneče vino, pol cenejše od šampanjca, pa še več ga natočijo v kozarec.
Pri hladnih predjedeh imajo kak ducat možnosti, ki so največkrat povezane s sirom, pršutom in boškarinom. Pršut režejo in potem računajo sto evrov na kilogram, enako salamo, panceto in kravji sir. Naša odprava se je najprej srečala s sijajno pečeno rikoto z mandarino, bučo in bučnimi semeni (11 evrov). Bolj istrska je bila pošiljka boškarinove domače salame, najbolj zanimiv je bil boškarinov, torej goveji jezik s čebulo in majonezno omako (10 evrov). Mimogrede, na mizi je ves čas večerje za mnoge najboljše istrsko olje Chiavalon.
Mehurčke je v kozarcih zamenjalo eno naših najljubših istrskih vin, ne, ni malvazija, ampak Matoševićeva bela zvrst Grimalda (55 evrov), med glasnim prasketanjem ognja pa se je jedilnica počasi, a zanesljivo napolnila z italijanskimi, slovenskimi in tudi hrvaškimi gosti. Čeprav je meso iz peči vabilo k temu, da gremo takoj h glavnim jedem, se nismo mogli upreti bobičem (osem evrov). V predmestju Pulja so solidni, zgolj z nekaj koščki mesa in fižolom, ki je v tem primeru premagal koruzo. Če bi bili zlobni, bi rekli fižolova juha, ki pa predstavlja ravno tisto, kar utrujeni jedec želi na jesenski večer.
Tudi pri testeninah je Alla Beccaccia pravi naslov za jedce. Spet imajo kak ducat možnosti, nas pa so zanimali prvi letošnji beli tartufi, ki jih skoraj preveč sramežljivo naribajo na fuže. Saj ne, da so bili slabi, bili so okusni in v ustih so se topili kot maslo, s katerim so bili povezani, pa vendar se zdi 35 evrov za to porcijo veliko denarja. Veliko bolj pošteno so s svojo ceno komunicirali izvrstni, rahlo pikantni corzetti (ploščate testenine) z ndujo, bučo in lešniki za skoraj prijaznih 14 evrov.
Zdaj pa k ognju: kozarec izvrstne bogate rdeče zvrsti Il Grande Franca Armana in Veraldin refošk sta bila res prikladna podlaga za konkretna ražnjiča z biftkom, pečena nad žerjavico v kaminu. Meso, ki so ga spremljali odličen pečeni krompir, dušeno zelje in pečena buča, je bilo okusno, a je imelo eno težavo – po umiku iz kamina je predolgo čakalo v kuhinji in se preveč ohladilo. Na drugi strani je bil izvrsten divji prašiček (23 evrov) v omaki, ki je skoraj spominjala na golaž, s polento, ki je ta vtis še poglobila. Na tem mestu velja omeniti, da se račun pri Alla Beccaccii lahko zelo zviša, če vzamete biftek ali kak drug prestižen kos mesa. V takšnem primeru je cena kilograma 68 evrov, kar pa je še vedno skoraj pol ceneje kot v Ljubljani.
Ob koncu ponudijo manjšo serijo sladic, kot sta prijetno osvežilen limonin kolač s kremo iz bele čokolade, lešniki in ocvrtimi laski iz testa ter francoski galette podobna jabolčna pita s peno iz jabolčnega kompota. Simpatično in kot skoraj vse jedi našega večera z avtorskim podpisom na istrskih osnovah.
Je pa treba po drugi strani reči, da je bila serija petih jedi na osebo, ki smo si jo zastavili, po pričakovanju zajeten zalogaj. Pri Alla Beccaccii sta dovolj že dve jedi, recimo predjed in testenine, in kakšna solata. Če pretiravate, pa je morda vseeno na koncu pametno pokusiti kakšno od vse bolj popularnih istrskih žganic: ostro travarico Martesi ali blažji rovinjski pelinkovec iz destilarne Darna.