Težko je reči, kje je nastala disonanca med našim in bistrojskim pogledom na to, kako bo potekala naša martinova sobota, a je dejstvo, da smo pričakovali martinov meni, daljši ali krajši, ki je bil menda na voljo le zvečer. Klasičnih kosil, ki jih strežejo čez teden, ob sobotah ni, dodatnih jedi pa ob našem obisku tudi niso imeli. Na voljo je bilo le nekakšno poenostavljeno martinovo kosilo s tremi jedmi in moramo reči, da smo se malo pred 13. uro resno spraševali, kaj nam je v minimalistično urejenem bistroju storiti.
Še posebno po tem, ko so nas stisnili za majčkeno, neugledno mizo s pogledom na radiator in humorno poslikavo na steni. Utesnjenost so še poudarili široki zimski plašči, ki so viseli z obešalnikov ravno na našo mizo, na kateri enostavno ni bilo več prostora kot za dve kavici. Je pa res, da smo stisnjeni z dotiki, brez njih ni šlo, učvrstili naše včasih malce načete odnose. To pa tudi nekaj šteje.
Še nekaj povejmo. Kosilo, ki ni bilo nikjer najavljeno, pa tudi ob rezervaciji nam niso povedali, da bomo lahko pojedli zgolj vsak po tri jedi, nas je stalo zmernih 22 evrov na osebo. So bile pa jedi nekoliko manjše, kot bi pričakovali, pa tudi ritem, ki si ga je natakarica zastavila, ko je nosila jedi, je bil veliko počasnejši kot v dejanskih francoskih bistrojih. Natančno tri jedi na osebo, brez kakih pozdravčkov na začetku in čokoladic na koncu so na mizo nosili kar 95 minut.
Na začetku so glede na vinski praznik točili neproblematično Steyerjevo ranino, nato smo si naročili neatraktivno nefiltrirano Frelihovo dolenjsko penino, na koncu pa si ob glavnih jedeh pomagali še s solidno modro frankinjo iz kleti Dveri Pax. Vinska karta pri Bombini je majhna, a razmeroma učinkovita, celo kak šampanjec se najde, drugače pa se zdi, da je na svojem mestu celo nekaj več primorskih kot štajerskih mojstrov.
Steyerjeva ranina in Frelihova penina sta pokrili prvi jedi. Na eni strani je bila bučna juha, na drugi piščančja pašteta. Drugega na dnevnem redu, kot rečeno, ni bilo. Kremna bučna juha je bila okusna, a le s kapljico bučnega olja, čeprav bi ob tako kratkem meniju pričakovali vsaj kakšno bučno seme, če si že prikuhe nismo mogli izboriti. Pomagali smo si lahko s sicer zelo dobro fokačo. Kdor si za martinovo kosilo ni želel bučne juhe, je torej lahko dobil zajetno kepico solidne piščančje paštete na popečenem maslenem briošu, ki ga je bilo ob količini paštete skoraj premalo (pomagali smo si s fokačo, a je tudi te hitro zmanjkalo), sodeloval je še jabolčni chutney z ingverjem.
Osrednja jed tistega dne je bilo konfitirano račje bedro. V martinovem slogu so z njim postregli na rdečem zelju, v sosednji posodi pa so prinesli mlince, obilno zabeljene z velikimi, hrustljavimi ocvirki.
Za tiste, ki račk ne marajo, so imeli v rezervi jed iz povsem drugega filma, pljukance z morskimi sadeži. Preprosto rečeno, nismo jih pričakovali v okviru našega najbolj vinskega praznika. In vendar so bile testenine pripravljene, kot je treba. Pljukanci ravno prav kuhani, kombinacija dagenj, hobotnice, koromača in še česa je bila smiselna in tudi okusna, porcija pa malce premajhna.
Na koncu smo, spet nekam dolgo, čakali sladico, pri kateri ni bilo alternative, je bila pa morda celo najboljša jed tistega dneva. Dobili smo kruhov puding, ki je del omizja spomnil na narastek iz starih žemelj, kakršnega smo jedli včasih, tukaj pa je bil kruh obogaten še z rozinami, vaniljevo kremo, vaniljevim sladoledom in sladkimi rezinami hrušk.
Več ocen gostiln preberite na www.mihafirst.si.
