Ni povsem jasno, kako opredeliti lokal na slikovitem gradu v še bolj slikovitem kraju na meji med Krasom in Vipavsko dolino. Po imenu je bistro, lahko pa bi bil tudi restavracija ali, glede na družinsko ekipo, gostilna. Mi smo tja prispeli zelo po slovensko, na pozno kosilo okoli pol petih, za večerno degustacijo bi morali počakati do šeste ure. Ni kaj, bomo pač pojedli kosilo, pri katerem je več možnosti tako pri ceni kot pri dolžini. Najdaljše kosilo s petimi jedmi, nekaj pozdravčki in s kakšnim slovesom stane 56 evrov. Na koncu smo bili zadovoljni, celo najedli smo se, kar pri avtorski kuhinji, kamor gre šteti tudi kuho v Štanjelu, ni nujno.
Vinske karte nimajo, ni povsem jasno, zakaj; olajšali bi si delo, gostom pa prihranili spraševanje po cenah. Konec koncev imajo razmeroma širok nabor predvsem kraških in v nekem delu tudi vipavskih vin. Začeli smo s penečo malvazijo, ki jo prideluje sosed Kobal, in že kar legendarno teranovo penino Chateau Intanto iz Jazbečeve kleti. Enostaven uvod, ki ga nadgradijo s tremi pozdravi iz kuhinje, najprej podpisnim oljčnim oljem z olivami, kraškimi zelišči in piransko soljo, sledita cipljeva krema s postrvjimi ikrami ter ocvrtek iz jajčevcev in paradižnika z značilno pikantno kremo Zidaričevega jamarja. Po zelo všečni Kobalovi penini smo pokusili še svežo mirno različico, ki se ni tako izkazala, in solidno vitovsko iz kleti Štoka, nato pa se odločili za že kar standardno dober in bogat Hedelejev chardonnay Goče (46 evrov).
Osrednja hladna predjed so seveda hišni, Komelovi pršuti, tokrat so prinesli junaka, ki je zorel kar 81 mesecev, in rezultat je bil jasen, lahko bi ga pojedli bistveno več. Rezine zrelega, bogatega, že skoraj pikantnega pršuta, ki so ga pospremile še tri izpeljanke, pršutova želatina, namaz s pečenim pršutom in sol s pršutom, so imele resno konkurenco v zanimivi verziji tatarskega bifteka. Minimalno začinjeno meso pomešajo z nasekljano hruško, nato pa ga obložijo s spenjeno marinado, ki jo gost sam pomeša z mesom. V obeh primerih je učinkovito pomagal kruh, ki ga pripeljejo iz trenutno najbolj vroče tržaške pekarne Pagna.
Pagno in njene dobrote smo na Dnevnikovih kulinaričnih straneh že opisovali, njihov kruh je mogoče jesti tudi brez namazov, če pa je zraven kakšna dobrota, ni nič narobe. Tudi če gre za zelo gosto kremno koruzno juho z ingverjem. Okusna juha je v Štanjelu tudi likovno natančno dodelana, okrašena s pikicami domače kisle smetane in kreme iz pečene paprike, priložijo pa ji čips iz polente, ki doda hrustljavo teksturo.
Po hladnih smo pokusili tudi obe topli predjedi: prva je bila krema iz belega fižola z gamberi, sirom stracciatella in v rdeči pesi marinirano čebulo. Morda najbolj kreativna jed popoldneva, ki se je prevešal v večer, čeprav so bili za naš okus še bolj všečni tortelini s piščančjimi želodčki, podloženi z omako iz česna in peteršilja.
Pred glavno jedjo je na vrsti malce avtorski, v vsakem primeru pa simpatičen izlet v predbožično obdobje – dišeč sorbet z okusom kuhanega vina, na katerega, da je mera polna, popršijo še džin Brin. Sladko, alkoholno, a osvežilno.
Tudi pri glavni jedi so ponudili dve možnosti: ribja je bila brancin, a ker smo bili v krajih prašičkov in pršuta, smo se odločili za vratovino. Ta je s seboj prinesla tudi Fonov teran iz leta 2021, boljšega boste težko dobili, zato je tudi razmeroma visoka cena osem evrov za kozarec vsaj delno opravičljiva. Teran se je stopil z mozaikom vratovine in jedilnega oglja, ki ga oblečejo v panceto in ocvrejo v panko drobtinah z ocvirki. Ob takšnem opisu bi pričakovali mastno in težko jed, pa ni bila, nasprotno. Morda tudi zaradi lahkotnejše priloge, pireja iz gomoljne zelene in pene iz rdeče pese, ki bi jo skoraj raje videli v bolj oprijemljivem agregatnem stanju. Je pa tudi to stvar okusa.
Med sladicami je bil brez dvoma najbolj sladek Jazbečev pikolit iz davnega leta 1998. Ljubitelji sladkih vin bi ga morali pokusiti, pet evrov za šilce takšnega, ne samo sladkega, ampak tudi lepo postaranega bisera ni veliko. Med sladicami, sladkimi pozdravi in odhodom je bil tudi hišni vermut, ki se je tako kot pikolit srečal s hruško, kuhano v teranu, hruškovim sladoledom, cimetovim drobljencem in rozinami v teranu, na drugi strani pa s kostanjevim musom in kakijem.
Med mnogimi žganji smo za konec pokusili še viljamovko Guerila in pomalicali žepne izdaje čokoladnega tartufa, želeja z okusom negronija in canele z jajčno kremo.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
