Če si ob ogledih koncertov ali razstav v Gorici zaželite tudi dobre hrane, se poznavalci na italijanski strani odločajo predlagati gostilno La Kantinetta, mi pa si upamo dodati vsaj še prijazno ribjo restavracijo Rosebar, ne predrago Da Gianni z daleč največjimi porcijami na svetu in tudi vinoteko Mama Angela, kjer imajo manj hrane, a zato solidno in poceni vinsko ponudbo bližnjih Brd.
Predvsem pa ne gre pozabiti na Alla Luno, prvo goriško mestno gostilno, ki celo bolj diši po slovenskih kot italijanskih jedeh. Konec koncev je pri Luni mogoče tako rezervirati kot naročiti v slovenščini, kar seveda našim gostom olajša kosilo ali večerjo.
Kot rečeno, Alla Luna je najbolj centralna gostilna v stari Gorici, kjer malce utrgano notranjost kombinirajo z vegastimi stoli in mizami ter etno obarvano preteklostjo. Po stenah in oknih gostilne je na desetine malih relikvij, loncev, prtičkov, zamaškov, kozarcev, podstavkov, praznih in polnih steklenic in še česa, hkrati pa so na svojem mestu tudi odlikovanja in slike. Stare in še starejše. Tudi tiste, na katerih še mlad kulturnopolitični delavec Matjaž Kmecl v imenu matice očetu Alla Lune predaja neko pomembno plaketo. Da ne bomo mislili, da naša oblast v polpretekli zgodovini ni vedela, kje se dobro jé.
Gostilno, v kateri kar vrvi od lačnih gostov, zdaj vodi kvartet simpatičnih gostink, ki je v času našega obiska komaj obvladoval gnečo ob vhodu. Brez rezervacije je bilo treba čakati tudi po eno uro. V Sloveniji bi se gostje obrnili, v Italiji so čakali, vsi, tako Slovenci kot Italijani in Avstrijci. Za Alla Luno se izplača počakati, še posebej v zimskem času, ko imajo v ponudbi roso di Gorizia oziroma sukenski regut, kot so specialiteto poimenovale uslužbenke razprodanega lokala. Solkanski radič ali goriška vrtnica, če še malce poslovenimo, je imel v jedilnem listu celo svoje poglavje s sedmimi pojavnimi oblikami. Mešajo ga kot solato, pripravijo ga kot prilogo in kuhajo skoraj kot samostojno jed, glavno jed in še kaj.
V pozdrav še prej postrežejo polpetine, ocvrte mesne kroglice, za pet evrov pa v kozarec natočijo zelo suho peneče in osvežilno vino iz bližnje kleti Castello di Spessa. Čestitke vinarju, potem pa smo se takoj lotili solkanskega radiča. V začetku ga pripravijo kot solato, ne preveč okisanega, prijetno hrustljavega, s toplim fižolom. In tega enostavno ne smete preskočiti. Naj še omenimo, da je pri Alla Luni nekaj jedi z menija ne samo v mittelevropskem, ampak kar v slovenskem slogu – v to serijo sodi slasten, skoraj sladek kuhan pršut z okisanim hrenom. Radič in kuhan pršut, torej. Uvod, kot smo si ga lahko samo želeli.
Da bi nadaljevali v enakem tempu, smo se kar resno ustavili ob vinski karti, ki poudarja najprej briška, potem furlanska in nato slovenska vina. Veliko je oranžnih mojstrov; če pijete Radikona ali Paraschosa, ste na pravem mestu. Mi smo, malce tudi na presenečenje natakarice, posegli po neverjetno pitnem, tudi dragem Mianijevem chardonnayju (60 evrov). Jasno, imajo tudi cenejše možnosti, hišno vino Tenuta Luisa stane kak evro ali dva na kozarec, a bog ve, ali bi tako lepo pokrilo veliko lazanjo (14 evrov), ki jo sezonsko polnijo, ja, seveda, s solkanskim radičem. Zanimiva in neprecenljiva izkušnja, ki je niti bleki s svinjskim ragujem in dimljeno rikoto (14 evrov) niso mogli premagati.
Glavne jedi so obilnejše in krepkejše kot predhodne, ljubljanski zrezek je svinjski, imajo celo čevapčiče, ampak s polento. Ker smo iz Slovenije, so jih odsvetovali. Pri vas imate veliko boljše, je bila prepričana natakarica. Goriški golaž (15 evrov) morate poskusiti, se ji je zdelo. In smo ga. Kot rečeno, na koncu je to lahko nasitna jed, ne razlikuje se veliko od tistega, ki ga lahko poskusite pri nas, je pa jasno, da kosi polente v obliki priloge okuse odpeljejo v drugi smeri kot recimo krompir ali kruh.
Še ena glavna jed so prašičkova lička, ne tako zdrizasta, kakršna brez vsakega razloga veljajo za specialiteto v Sloveniji, ampak čvrsta kot pravi kosi mesa s praženim krompirjem in polento (15 evrov). Kot pravi Slovenci smo k mesu in prilogi jedli tudi solato, a ta ni bila povsem običajna – motovilec zabelijo z naribanim hrenom in jabolki.
Alla Luna ima v vsakem delu kosila veliko zanimive, kot smo omenili, bolj srednjeevropske kot tipične italijanske ponudbe. Pri sladicah imajo recimo gibanico z rikoto iz Soške doline, makom in jabolki, ponudijo tudi kuhane štruklje z rozinami, pinjolami in orehi, seveda so na svojem mestu gubana s slivovko, kruhove šnite in še kaj.
Mi smo se spopadli s sladkim pečenim jabolkom na čokoladni omaki z rozinami, vaniljevim sladoledom in cimetom, navdušil je tudi iz mladosti znan zdrobov koh z domačo marmelado. Povsem iskreno pa sta bili zvezdi sladkega dela obeda pijači. Na eni strani ramandolo, sladko furlansko vino, ki ga prideluje Giovanni Dri in ki je eno najbolj zanimivih sladkih, a vseeno pitnih vin, v drugem kozarcu pa tržaški pelinkovec. Še niste poskusili? Morate, dela ga naš človek Gabriele Knez. Kako naj rečemo ne?
Več ocen preberite na mihafirst.si.
