V slovenski Istri, v primerjavi s sosedi na Hrvaškem, izstopajočih gostiln ni ravno veliko. Odkar sta Torklo zapustila stara najemnika in se novim očitno ni uspelo vživeti v prostor, so na voljo le kakšna manjša gostilnica, povprečna gostilna v Kortah in sicer prijazna turistična kmetija Medljan. Tudi zato smo se po dolgih letih vrnili v Belvedur, v naselje s pogledom na morje v daljavi in z gostilno, kjer so vedno sloveli po belih tartufih in občasno po solidnih šagrah. Nikoli se niso izkazali z urejeno notranjostjo, smo pa tam praviloma jedli dobre fuže s tartufi in solidne istrske hladne mesnine. Kasneje so stvari postale drage, pretežno neurejene, celo kaotične, kar je mnoge, tudi nas, odvrnilo od večerij v teh slikovitih krajih.
Se je kaj spremenilo? Prejšnji teden smo se spet oglasili v Belvedurju in ugotovili, da bi vsa prizorišča potrebovala nekaj pridnih delovnih rok, ki bi malce pospravile, tudi pometle okolico in notranjost, po drugi strani pa so bile sanitarije čiste, na velikem dvorišču pa je kraljevala kolonija mlajših in starejših mačk vseh barv, ki so nas zabavale na tisto že skoraj hladno jesensko popoldne. Poskrile so se šele, ko so italijanski ljubitelji belih tartufov s seboj privlekli dva razburjena psa.
K hrani. Zdi se, da je od starih časov, ko smo se večkrat zabavali v Belvedurju, največja razlika pri vseprisotni natakarici, ki je sama skrbela za kakih sedem, osem miz na dvorišču pa še za kakšnega gosta v malce mračni notranjosti gostilne. Hitela je gor in dol in kljub težki nalogi postreči 30 bolj tujih kot domačih gostov ji je uspelo odigrati dobro partijo. Je pa res, da v verjetno najbolj tipični istrski gostilni na naši strani meje ponudba jedi ni tako obsežna, kot je kdaj že bila. Imajo narezek, na katerem ni več istrske salame, pri fužih sta na izbiro zgolj dve omaki, ob dveh toplih predjedeh pa je na svojem mestu zgolj še ena mesnina. Pri vinih pa sploh ne komplicirajo. Imajo malvazijo in refošk.
Belvedur ne pozna jedilnih listov in tudi ne cenikov. Kar je nevarno, saj jeseni, ko pridejo na plano beli tartufi, celo v tako enostavni gostilni govorimo o velikem denarju. Je pa po drugi strani res, da so porcije velike in navadno z eno zadovoljijo dve lačni osebi. Rahlo generičen narezek pršuta in dveh sirov, klasičnega in s tartufi, brez jasne najave o avtorstvu, stane 20 evrov. Podkrepijo ga z izvrstnim, še toplim kruhom (tri evre), manjka pa gotovo kakšna kisla vložnina. Zraven gre zelo pitna malvazija, hišna, domača, sosedova, vinarja niso izdali, stane pa 18 evrov za liter.
V drugi fazi smo si razdelili porciji sijajne popečene rikote in frtalje, na obe nastrgajo bele tartufe, obe predjedi pa sta nas skupaj stali omembe vrednih 50 evrov. Še posebej je treba izpostaviti sladko skuto, ki jo je spajanje tartufov in oljčnega olja dvignilo na raven velike specialitete, medtem ko je bila frtalja celo bližje pečenim jajcem s tartufi. Morda so cene res visoke, kot pač zapovedujejo beli tartufi, a je dejstvo, da pri Belvedurju znajo s to istrsko sestavino in obeh jedi bi lahko pojedli še veliko več kot pol porcije na osebo.
Še boljši, že dolgo tradicionalen recept je za fuže s tartufi (30 evrov). Porcija za eno osebo, ki lahko zadovolji dve, je v veliki skledi, ki jo je nekoč pri mizi mešal gospodar, zdaj to, verjetno tudi zaradi gneče, prepustijo kar gostom. In čeprav so bili fuži izvrstni in so se topili v ustih skupaj z dišečimi tartufi, se zdi, da je bilo belega istrskega zlata v velikem jušniku opazno manj kot pred desetletjem in pol, v najlepših letih Belvedurja.
Beli tartufi sicer niso obveza, če jih ne marate, vam fuže zabelijo tudi z golažem, mi pa smo se pri mesu raje ozrli po edini glavni jedi, ramsteku. Natočili so nam kozarec hišnega refoška, liter stane 15 evrov, a po pitnosti ne ujame malvazije, meso pa narezali kot taljato in nanj naribali tartufe, kar je vse skupaj podražilo na konkretnih 40 evrov. Ja, beli tarufi niso šala in naštete jedi, čeprav so jih stregli v polovičnih porcijah, so na koncu stale okoli 80 evrov na osebo.
Tartufi se sicer lahko znajdejo tudi na sladici, kar vodja strežbe opiše kot malo perverzijo. Dobili smo zelo kompakten orehov kolač s čokolado, ki ga pokapljajo še z medom in nanj nastrgajo bele tartufe. In zadeva funkcionira.
Belvedur je ena redkih slovenskih gostiln, ki slavijo bele tartufe, morda pa v bodoče ne bi bilo slabo, če bi jih, drage kot žafran, ribali pri mizi. V Piemontu, kjer jih cenijo še bolj in še višje kot pri nas, je to ena od zapovedi.
Več ocen gostiln preberite na spletni strani mihafirst.si.
