Proti Krškemu smo se odpravili še v času, ko sta brezkompromisni članici naše največje vladne stranke ostro nastopili proti organiziranju pivcev mladega vina v šoli v Leskovcu pri Krškem. Nekdanja specialistka za digitalno opismenjevanje slovenskega življa je prisegla, da dokler bo ona imela kaj besede, v šolah, tudi kadar ne bo pouka in otrok, ne bo pohujšljivih martinovanj in še posebej ne katoliških žegnanj. Prav, smo si rekli in šli poskusit kozarček ali dva v najbližjo gostilno, h Kunstu. Šlo je seveda brez župnika, je pa bil na mizi kiselkast cviček iz največje lokalne kleti in ob njem, na zanimivi vinski karti, še lepa serija najboljših dolenjskih vin ter mnogo najboljših primorskih in štajerskih povrhu.

V jedilnicah bi se dalo še kaj postoriti, da bi bile lepše, prijetnejše ali celo bolj praktične, nam je pa zaigralo srce, ko smo videli, da je v kotu velike dvorane prasketal kamin. Toplo in domače, kot nekoč, ko so gostinci goste dejansko gostili. Mimogrede, Kunst naj bi bil domača oziroma družinska gostilna, čeprav je treba reči, da predstavnikov družine v bolj restavraciji kot gostilni tistega sobotnega večera nismo opazili.

Omenili smo dolenjska, ja, posavska vina. V teh krajih so vse bolj popularne penine, ob Slapšaku in Kozincu zelo hvalijo tudi Albiano in ravno z njihovo suho penino smo začeli bogato večerjo. Izvrstna osvežilna suha kapljica je bila solidna podlaga za prve jedi, za ploščo sirov lokalnih pridelovalcev Kukenbergerja in Goriška, je pa res, da se natakarsko osebje ni posebej trudilo z razlago, za kakšne mlečne izdelke gre. Takole od daleč lahko rečemo, da je šlo za poltrde sire, eden je bil z bučnimi semeni, drugi s papriko, tretji brez spremljav. Solidno odmerjeno porcijo so sladkali suho sadje in okisana čebula. Za osem evrov. Pri predjedeh bi bilo bolj logično naročiti še krožnik krškopoljskih hladnih mesnin, a je naše lačne oči prepričala kuhana šunka krškopoljca s kislim zeljem, smetanovim hrenom in bučno majonezo. Porcija, ki bi je lahko pojedli dvakrat toliko, nas je stala zmernih sedem evrov.

Na splošno Kunst ni draga gostilna, čeprav bi jo težko uvrstili med najcenejše. Nekje vmes. Juhe so recimo po štiri ali pet evrov, za kar v turističnih centrih ne dobite niti kozarca vode. A voda, kot je znano, še za v čevlje ni dobra, zato smo v vinskih krajih pili vino iz bližnje okolice, Bizeljskega, kjer deluje neverjetno zanimiv vinar Roland Lipej. Mnogi hvalijo njegov modri pinot, a dejstvo je, da se zdi tudi chardonnay visoko nad mnogimi belimi vini iz teh krajev. No, da ne bo pomote, v zadnjih letih so ravno vina z dolenjsko-posavskih gričev v Sloveniji najbolj očitno napredovala, a je cena tega bogatega, konkretnega vina visoka: 54 evrov.

Morda nekaj besed tudi o goveji juhi. Vemo, da obstaja na desetine možnosti, receptov in podreceptov za pripravo slovenske goveje juhe in pri Kunstu skuhajo zelo bogato ali kar najbogatejšo verzijo, v kateri je v glavni vlogi, celo bolj kot rezanci in korenje, goveje meso. Nasitno, še posebej ker juho postrežejo v jušniku, ki hrani kaki dve porciji vroče juhe na osebo. Podobno v jušniku ponudijo bučno juho, ki razen bučnega olja nima drugih dodatkov.

Pred časom so v Podsredi zaprli gostilno Šempeter, Kunstov sestrski lokal, kjer so bili v glavni vlogi kopuni. Podobna tradicija je v Krškem, le da ob kopunih poudarjajo tudi krškopoljske prašiče. Lokalno, ni kaj. Da bi poskusili to, kar je pri Kunstu najboljše, smo se lotili ocvrtega kosa tega lokalnega prašička (15 evrov). Treba je reči, da ni bil slab, vendar je bil za tiste, ki raje cvrejo teletino ali piščanca, izrazito masten, morda celo premasten. Zraven sta bili dve veliki kepi praženega krompirja in domača tatarska omaka. Močna jed, brez dvoma. Toda brez dvoma se je prilegel tudi radič s krompirjem in slanino.

Ob kozarcu cvička smo se morali lotiti tudi hišnega kopuna. V bistvu je šlo za kopunov ragu, s katerim oblijejo kar tri velike ocvrte krogle ješprenja. Po tem zalogaju ni še noben junak ostal lačen, kaj več pa o tej jedi za konkretnih 14 evrov niti ni povedati.

Sladice menda pripravljajo članice družine, vsaj tako so nam zagotovili natakarji, in menda so res dobre, smo izvedeli, potem pa naročili solidno makovo tortico in čokoladno-vaniljevo lava tortico (ne sufle, kot so napovedali). Ob jagodičevju, pomarančah in sladoledu je v spremstvu pomagal skoraj premalo sladek sladki muškat s kmetije Matjašič.

Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.