Malo smo bili krivi tudi sami. Zunaj se nam je zdelo prehladno, zato smo se usedli v veliki urejeni jedilnici nasproti kuhinje, medtem pa se je okoli enih zunaj naredil topel jesenski dan z vsemi zapovedanimi rumeno-rdečimi barvami. A nismo bili krivi samo mi. Hiša Krasna nima jedilnega lista! Za kosilo so nam določili štiri hode, ki jih nismo smeli spreminjati. Šele ko smo lepo prosili, so nam namesto smuča, ki se je nič hudega sluteč znašel v vlogi glavne jedi, nejevoljno dovolili, da se lotimo zloženke iz jagenjčka.
V Hiši Krasna so se očitno uprli sponam kraške oziroma prenovljene kraške kuhinje in so zdaj večji od nizkih strasti lokalnih navad. Jedi so sicer avtorsko obdelane, a majhne, veliko premajhne za meni s štirimi hodi. Seveda, v mnogih avtorskih restavracijah so jedi majhne, celo v velikosti grižljaja, a jih je v scenosledu deset, tudi dvajset ali trideset.
Tudi cena, zajetnih 55 evrov za štiri takšne jedi, je visoka. Primer iz pregovorno predrage Ljubljane: v bistroju Jaz s podpisom Ane Roš štiri jedi stanejo 42 evrov, v visoko rangiranem The Restaurantu pa 25 evrov. Skratka, v Hiši Krasna smo jedli malo in drago.
Še o vinu bomo eno rekli: kar osem evrov na kozarec (steklenica je 50 evrov) zaračunajo sicer izvrstno penino Celestia iz bližnje kleti Sanabor, steklenica konkretnega, a zelo pitnega sivega pinota iz Kleti Brda, ki ga v Dobrovem prodajajo po 15 evrov, pa v Hiši Krasna zraste na konkretnih 40 evrov, čeprav pot iz Brd na Kras ni ravno dolga. Na vinski karti imajo predvsem kraška in vipavska vina, a je najti mnoge primorske bisere pa tudi nekaj drugih slovenskih vin, nekaj tujine in trio šampanjcev.
Začeli so s pozdravom iz kuhinje, ki ga zapakirajo v kategorijo pogrinjek/kruh in ga kvartetu, kot je bil naš, zaračunajo 12 evrov. Za ta denar pridejo na mizo kruh, spenjeno maslo s soljo in rezinica Ravbarjevega kraškega pršuta, tako žepna, da se bog usmili. Stvari smo lastnoročno popravili in naročili še porcijo malce bolj sladkega Ščukinega pršuta, porcija za eno osebo stane 17 evrov. Hkrati smo ustvarili še izvrstno okolje za primerjavo pozdravnega pršuta iz Dola pri Vogljah in tekmeca iz Kobjeglave, ki je bil, kot rečeno, slajši in nekoliko temnejši. Pa še več ga je bilo, seveda.
Prva jed, ki sodi v kategorijo hladnih predjedi, so bile opečene in ohlajene rezine teletine z lešnikovo majonezo, fermentiranim črnim orehom in nastrganimi črnimi tartufi. Sestavine so se lepo povezale, a kaj, ko je bilo vsebine na krožniku le za večji grižljaj.
Parada žepnih porcij se je nadaljevala. Tako malo njokov, kot so nam jih privoščili v Krasni, še nikoli nismo dobili na mizo. Pa niso bili slabi, pravzaprav so bili odlični, topili so se v ustih, okusna je bila tudi kombinacija omake iz rumenih paradižnikov, sušenega paradižnika in nastrgane fermentirane limone.
Kot smo že omenili, so nam za glavno jed namenili smuča. Kos fileja je bil skoraj brez avtorskih intervencij, dodali so le bučno kremo in listnato solatko z lešnikovim vinaigrettom. Stran, ki si je namesto ribe izprosila meso, pa je bila deležna nepretresljive popečene kocke jagenjčkove terine, ki so jo pospremili z rdečim zeljem in pirejem s komarčkom in gorčičnimi semeni.
Za konec so, po kepici hruškovega sorbeta, ki mu lahko, če je sila, dolijejo kapljico viljamovke, postregli biskvitek iz kostanja in bele čokolade, kremo bele čokolade, žlico bučnega sladoleda in piškotni drobljenec. Spet lahko rečemo, solidna sladica, a splošnega vtisa ni mogla popraviti. Morda bi bilo bolje, če bi v simpatični Hiši Krasna prespali in pred tem spili steklenico ali dve rujnega.
Več ocen gostiln preberite na spletni strani mihafirst.si.
