Gostilna oziroma Hiša Pod Gradom domuje v malce temnem, neugledno urejenem prostoru, ki je očitno po sili razmer minimalistično opremljen z vegastimi mizami in stoli, brez zaves ali preprog. Kot bi bilo vse natančno izračunano, na mizah tudi ni prtov ali kakšnih boljših papirnatih prtičkov. Nič drugače ni bilo s hrano, na koncu, ko smo pojedli, smo se spogledali in ugotovili, da si težko predstavljamo, koliko bi takšna gostilna, ki zaostaja celo za najslabšimi v turističnem delu Ljubljane, morala plačati, da bi jo kdor koli, po kakršnem koli kriteriju, razglasil za najboljšo v Ljubljani. Kljub različnim pogledom na kulinariko imamo v glavnem mestu vendarle na desetine boljših lokalov.
Pod Gradom koketirajo s tradicionalno slovensko ponudbo, a jih hitro zanese proti zahodu oziroma proti kuhinji, ki na splošno velja za nekakšno italijansko. Recimo, ko za konkretnih 11 evrov ponudijo tri bruskete z olivami in sirom. Ali ameriško, ko vam spečejo cheesseburger, kot napačno zapišejo v jedilnem listu. Za 18 evrov po drugi strani narežejo hladne predjedi, a je deska bolj revna, čeprav nekaj pršuta in račjo pašteto s tartufato podložijo z veliko špinače, za prostornino pa skrbijo še nekaj trdega sira, paradižnik in olive. Verjetno gosta še najbolj razveseli košarica kruha, ki je bil za nedeljo res mehak.
A niti nedelja v tradicionalni slovenski gostilni ni pomagala, da bi imeli na voljo govejo juho, je bila pa gobova juha zato redka, s komaj kakšno gobico. Morda je v tej fazi celo bolj pametno naročiti njoke. V našem primeru so za 13 evrov skuhali takšne s pestom in pinjolami. Verjetno bi jih kje natančneje skuhali, a pohvaliti je treba kuharja, ki zna pripraviti tako nasitno jed brez vsakega karakterja. Še eno stvar je treba reči, čeprav gre za gostilno, ki tako rekoč promovira Slovenijo z vsemi tako etnološkimi kot kulinaričnimi značilnostmi: na jedilnem listu nikjer ne zapišejo, od kod so sestavine ali kdo so pridelovalci. Razen pri mesu, roastbeef, ta je iz Avstralije, kot piše.
Pri glavnih jedeh je pravzaprav toliko izbire, da se človek težko odloči. Nešteto možnosti je namreč že pri njihovih picarolah. Gre za štiri zavite pice, ki jih polnijo z vsem mogočim, od malce gumijastega sira, slabe picašunke in paradižnika do čevapčičev, tartufate, natrgane govedine in še česa. Ni kaj, so milo rečno bogato polnjene, kar je verjetno za študirajočo publiko pripravno – cene kompleta štirih picarol in pripadajočih pomak so kakšnih 13 ali 14 evrov.
A bodimo pošteni, kljub izletom v tuje kraje imajo pod gradom tudi nekaj slovenskih jedi, plošč ali ponev, v katerih kraljujejo kranjske klobase (17 evrov), pečenice ali svinjski zrezki, ki jih hitro preglasijo cenejši in enostavnejši burgerji. Kakor koli, za glavno jed smo naročili nekaj res slovenskega, v pivu kuhane pečenice z gobami, njoki in gorčico. Treba je priznati, da smo takšen recept pokusili prvič in (upamo) zadnjič. Drugič, če še pridemo, se ne bomo sprenevedali. Jedli bomo samo tisto, kar so se v zadnjih letih pod gradom naučili dobro speči. Picarole.
Kaj pa sladice? Na meniju imajo nekaj klasičnih kombinacij, ob vseh palačinkah in gibanicah smo se odločili za enostavno jabolčno pito (škoda, da jo je nekdo tako razbelil v mikrovalovki) in začudeno ugotovili, da je šlo za najboljšo jed nedeljskega popoldneva, ki bi ga najraje pozabili.
