Naj že takoj na začetku povemo, da Kotrletovih, ki posedujejo istoimensko kmetijo in pripadajoč gostinski lokal, ni najlažje najti. Odsvetujemo pot iz Portoroža proti Kortam (potrebna je popravil in celo širitve) in svetujemo pot iz Izole proti Kortam in potem desno proti Parecagu. In še, morda vam ni treba riniti z avtomobilom v zoprni hrib do objektov, ampak pustite svoje motorno sredstvo spodaj ob cesti, kjer je parkirišče.
Še nekaj. V okolici smo opazili prometni znak, ki prepoveduje vožnjo v teh krajih, smo si pa predstavljali, da obcestno opozorilo ne velja za uporabnike gostinskih objektov in skoraj gotovo ne za tiste, ki si želijo kupiti kakšno stekleničko pregovorno dragega istrskega oljčnega olja. O Kotrletovi kmetiji naj rečemo samo še to, da je v času, ko na Hrvaškem bogato služijo z istrsko hrano, lepa priložnost za slovenske jedce, ki gredo neradi čez mejo. Pravzaprav bi lahko rekli, da gre za enostavnejšo verzijo razvpitih obmejnih hrvaških konob – in kar je za našo rubriko zelo pomembno, pri Kotrletovih gre za destinacijo, ki se lahko res pohvali z zelo nizkimi cenami.
Čestitke in pozdravi, pršut in klobasa
Nedelja (odprti so tudi ob sobotah) je menda najboljši dan za obisk Kotrletove kmetije. To seveda pomeni, da nepretresljivo domačo kapljico, imajo samo refošk in malvazijo, podložijo z radijskimi čestitkami občanom na Obali in v Istri. Ob predvsem narodnozabavni zasnovi melodij in pozivu, naj za trenutek odloži delo, gostje menda najraje kar takoj preidejo na glavne jedi, nam pa se je zdelo, da bi bilo neodgovorno, če bi izpustili hladne domače mesnine, ki so brez dvoma tudi postavile Istro na kulinarične zemljevide.
Za 22 evrov so narezali dve porciji hišnega pršuta, dve porciji pancete, popopran sir in kakšen kilogram belega kruha, a je med sestavinami največ pozornosti pripadlo mastni, a slastni domači istrski klobasi. Morda naj na tem mestu še omenimo, da je v času našega obiska na Istro sijalo močno sonce, ki pa ob sicer ne premočni burji ni ravno otoplilo zimskega dneva. Na srečo je v sicer asketsko opremljeni glavni jedilnici gorela simpatična in zelo vroča peč na drva.
Njoki s kokoško in samozadostni bobiči
Ponudba v Parecagu ni vedno enaka, na spletnih straneh sicer omenjajo na desetine jedi, ki pa jih ni mogoče dobiti vse leto, ampak je to odvisno od sezone. Pršut v vinu in fritaja sta osnovni topli predjedi, pri testeninah imajo njoke, ki jih mešajo z različnimi omakami. Od paradižnika do divjačine, lahko so z zajcem ali zgolj z žajbljem.
V našem primeru smo se lotili sicer v osrednji Sloveniji manj popularne verzije njokov s kokoško, ki jo ravno v Istri tradicionalno pripravijo zelo okusno in ni, kot bi pričakovali, podrejena govedini, divjačini ali celo tartufom, ki jih v Parecagu niti nimajo. Na drugi strani smo dobili tudi bolj običajne njoke z divjačino.
Razmeroma velike porcije tako kokoške kot divjačine stanejo 12 evrov, skoraj pol ceneje kot spodaj na morju, v bolj turističnem delu Primorske. Še nekoliko ugodnejši so bili bogati in gosti bobiči s trganim mesom, koruzo in fižolom – stali so štiri evre. Dodajte še kos kruha in že porcija bobičev bi lahko zadostovala za kosilo. Če vam je to pretežko, običajno skuhajo tudi lažjo govejo juho.
Pečenka, pečenica in ombolo
Pri glavnih jedeh je bilo na našo nedeljo določeno, da bo oseba plačala enajst evrov in da bo za ta denar dobila tri pečene mesnine, tradicionalen, razumljivo rahlo suh ombolo, je bila pa zato svinjska pečenka zelo sočna, nasploh slastna in je zato obveljala za zmagovalko, tudi ob sicer zelo lepo pečenih pečenicah. Lahko bi rekli, da so bile glavne jedi celo bolj podobne kosilom v notranjosti naše dežele kot bližnjim istrskim na oni strani. Je pa seveda jasno, na Hrvaškem bi v tem letnem času v ponudbo gotovo uvrstili kot žafran drage črne ali celo bele tartufe, pri Kotrletovih pa s prestižnimi jedmi, kot so njoki z belimi tartufi za 50 evrov, enostavno ne tvegajo.
Veliko bližje so jim recimo nasitne priloge, kot je praženi krompir, ki sta mu družbo na krožnikih delali naša omiljena kisla repa in kislo zelje. Pa tudi velika solata, ki je bila skoraj v funkciji glavne jedi: domač radič z zeljem, jajcem in česnom.
Netipične istrske sladice
