Na sončno nedeljo so imeli pri Dariu veliko gostov in zato morda malce prepočasno strežbo. V ozadju morsko urejene jedilnice je bil moderen televizijski kamin, v sozvočju z dalmatinskimi baladami, ki so jih prepevale izključno klape. Sodelovala je enostavna, a solidna vinska karta, na kateri so v glavni vlogi kakovostna, a drago ocenjena vina iz največje briške kleti, pomagali so štajerski vinarji od Radgone do Vračka in celo Tementa z južnoštajerske vinske poti.
Naša ideja je bila enostavna in ne preveč alkoholna, za začetek kozarec srebrne penine, ker je Vračkove, ki jo napoveduje vinski list, ravno zmanjkalo, nato pa izlet v Dalmacijo s tradicionalnim Korlatovim merlotom iz Benkovca. Nič ne bi škodilo, če bi vino natakali pri mizi in tako pokazali tudi steklenice.
Neprizanesljivih 35 evrov so nam zaračunali za degustacijsko ploščo predjedi, na kateri je bilo za dva ne preveč zahtevna jedca dobrot. Na krožniku pomešajo tako ribje kot mesne jedi in jih neposrečeno povežejo z veliko količino rukole. V glavni vlogi je brez dvoma drniški pršut, simpatična hladna mesnina, ki bi jo morda morali naročiti zgolj s paškim sirom. Zraven pršuta so bili okisani inčuni, nekje v sredini žlica hobotnice v solati, ob strani pa dve kepici bakalarja. Sodelujoča oprema, ob rukoli še paradižnik, kapre in olive, naj bi dodala krožniku zelenjavno dimenzijo, a je treba reči, da bi za 35 evrov pričakovali še kak dalmatinski dodatek, morda celo kakšno idejo več. Tudi olje je na mizi v steklenički brez imena, ne z etiketo kakšnega dalmatinskega pridelovalca.
Smo pa v začetku skoraj slučajno naročili še jed, ki nam je bila všeč. Pečena polenta z olivami, bolj priloga kot topla predjed se zdi dobra in s ceno štirih evrov ne predraga ideja. Kuhajo ribjo juho in brodet, ki smo ju tokrat preskočili in se odločili za rezance »po mediteransko«. Napaka. Kot mediteransko zelenjavo smo v njih dobili stročji fižol, koruzo in korenje ter veliko, res veliko česna.
Pri Dariu sicer skušajo vse jedi zapakirati kar v plošče. Tisto s predjedmi smo pojedli, za ribjo ali mesno – obe staneta 70 evrov za dve osebi – se nismo odločili. V kuhinji so namreč imeli nam ljube jadranske lignje, 400-gramski orjak je bil ocenjen na 23 evrov, skupaj z blitvo in krompirjem 27 evrov. Škoda, da je na mizo prispel že mlačen, lahko bi bil tudi malce bolj zapečen. Brancin približno iste teže in cene se je zdel nekoliko boljša rešitev, tudi opremijo ga podobno, z blitvo in krompirjem.
Kar nekaj možnosti je pri Dariu za tiste, ki bi raje jedli meso. Ponosni so recimo na kapetanovo nabodalo s telečjim mesom, za katero zaračunajo 35 evrov, kilogram prestižnejše govedine gre na 93 evrov, porcija jagenjčka je 24 evrov. Nekoliko cenejši, 22 evrov, je telečji ramstek oziroma dalmatinska pržolica, kot rečejo pretenko odrezanemu in preveč pečenemu kosu mesa, ki ga je bilo težko rezati in še težje žvečiti. Je bil pa pečeni krompir, ki je spremljal meso, res zelo dober.
Sladice niso bile nič posebnega, če ne štejemo samosvojega recepta za banana split: popečeno banano postrežejo v olupku, iz katerega jo nato dolbete z žlico in kombinirate s čokoladnim sladoledom ter smetano.
To, moramo priznati, smo videli prvič. Bolj vsakdanja sta bila jabolčni zavitek s smetano in sladoledom ter enostavna različica breskve melba z limonovim sorbetom.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
