Ni dvoma, da smo se v Istro v tem času odpravili tudi zato, ker je sezona belih tartufov. Nato pa presenečenje – pri Rinu so nam na vprašanje, ali imajo bele tartufe, pojasnili, da oni strežejo mešanico belih in črnih. Odgovor, ki ne pove ničesar oziroma lahko nakazuje, da belih tartufov, enega od simbolov istrske kulinarike, nimajo, ker so predragi ali pa zato, ker jih tartufarji raje prodajajo na zahod, recimo v Italijo. Tako smo že v samem začetku preskočili vse jedi s tartufi in se podali v smeri hladnih predjedi.
Sobotni kvartet se je lotil dveh simpatičnih sirov, kozjega in kravjega, ki sta se zasidrala ob ekstremnih mesnih dogodkih – sijajni sočni salami, vratovini, panceti in pršutu. Lep, velik narezek, bolj za tri osebe kot za dve (zmernih 20 evrov), ki je zapečatil naše, na mesnine vezano pozno kosilo. Manj je navdušil karpačo iz boškarina, ker so bile rezine mesa na krožniku še vedno zamrznjene in se niso odtalile niti pod odejo zrelega sira ter domačega oljčnega olja.
Mimogrede, tudi vino je predvsem domače. Konoba Rino je namreč povezana s pomembno istrsko vinsko kletjo Prelac, kar pomeni, da že na začetku ponudijo svojo solidno, zelo suho klasično penino in potem konkretno alkoholno rdečo zvrst Vita (48 evrov), ki je ostala na mizi do konca kosila. V hladilnikih imajo sicer tudi nekaj vin drugih istrskih oziroma hrvaških kleti, najde pa se tudi kakšna slovenska buteljka.
Pri Rinu kuhajo izvrstno mineštro, natančneje bobiče, sladko čorbico s fižolom in koruzo, v kateri zaplava tudi kak konkretnejši kos mesa oziroma klobase. Idealna za hladne dni, čeprav pri toplih predjedeh nič ne zaostajajo niti testenine. Četudi je odjemalec fužev z ragujem iz boškarina ugotovil, da so bili fuži malce prekuhani. Je bil pa ragu odličen, meso mehko in bogato odmerjeno.
Na drugi strani so bili rezanci, prvič v zgodovini naše ekipe smo si jih naročili z oslom, visoko pohvaljeni z vseh strani, tako okusna omaka kot testenine. Morda je treba pri toplih predjedeh omeniti še cene. Bobiči stanejo šest, testenine pa 14 evrov. Ni predrago, pa še porcije so bile bolj za dve osebi kot za eno.
Zmernost cen so nekaj minut kasneje še bolj dokazovale glavne mesne jedi, ki jih pripravljajo v kaminu v jedilnici. Za kakih 700 gramov florentinca, recimo za dve osebi, so računali 35 evrov, je pa res, da je bil kos za okus naše ekipe nekoliko premasten. Za 15 evrov so pripravili tris mesnin; na krožnik postavijo pečeno istrsko klobaso, malce podobno naši pečenici, ombolo in dva kosa ramsteka. K trisu sicer pristavijo kislo zelje in praženi krompir, drugače pa je treba priloge plačati posebej. Pri klasičnem lepo uležanem bifteku (26 evrov) smo tako za špinačo na maslu doplačali pet evrov.
Pri sladicah, razen v redkih primerih, ponujajo bolj italijanske kot avstro-ogrske klasike, pa vendar smo se na koncu znašli s solidnimi kremšnitami in jabolčnim štrudlom (4,5 evra). Istrani seveda ne bi bili Istrani, če ne bi na koncu ponudili še žganic. In tako je tudi v Momjanu. Boste bisko, medico, travarico? Imamo tudi teranino. Ja, teranino pa lahko.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
