Malce pohodniška, malce klasična gostilna na 310 metrih nadmorske višine je bila prejšnji petek lepo napolnjena, celo nekaj skupinic so imeli, verjetno tudi zaradi za našo deželo dostopnih cen. Sredi glavne jedilnice je prijetno grel odprt ogenj, zunaj je hladno pihalo, je pa v toplejših dneh prijetno tudi na terasi, ki ponuja lep razgled v dolino proti Goricama.
Na kozarec na začetku strežejo solidno penino iz kleti Karola Simčiča in njegove ekipe, med vini, nekaterimi na kozarec in drugimi zgolj na steklenico, pa prevladujejo Klet Brda s serijo Krasno in Bagueri ter napitki iz vipavskih kleti Lisjak in Jamšek. V začetku smo spili kozarec belega Prepiha iz Jamškovih vinogradov, kasneje se je s florentinskim mesom boril Lisjakov merlot. Vsa odprta vina so iz buteljk in dosežejo cene med tremi in štirimi evri.
Pri naročilih hrane smo se vsaj v osnovi držali jedi, ki so Kekca proslavile že v davni preteklosti pred deset in več leti, zato niti ni bilo dvoma, da bomo začeli s tatarskim biftekom, ki tudi v manjši porciji brez težav nasiti dva jedca. Zraven mu v retro slogu dostavijo neobvladljivo veliko rožico masla in vroč toast. Tatarec je bil po vseh pravilih, morda bi bil lahko malce pikantnejši, zanj smo odšteli umirjenih 16 evrov. Ker je bila začetna lakota velika, smo mu dodali še desko sirov, pršuta, zelo mesnate pancete in nekaj kolobarjev domače salame ter za to plačali še 13 evrov.
Pri toplih predjedeh se držijo enostavnih testenin, ki jih lahko ponudijo, podobno kot to radi počno čez mejo v Italiji, tudi v manjši porciji, ki pa je še vedno velika. Za deset evrov smo pomalicali resen odmerek rezancev z jurčki, a je bilo vse skupaj zgolj predigra, ki se je imela nadaljevati s florentinskim kosom mesa.
Kilogram in 300 gramov je tehtal najmanjši kos, ki so ga imeli v kuhinji. To je seveda velika porcija, a če vemo, da stane kilogram tega prestižnega mesa pri Kekcu zgolj 40 evrov (v Ljubljani so nam ga ponujali že za 140 evrov), nismo veliko odlašali. In kljub temu da niso bahavo najavljali držav, iz katerih naj bi prihajalo dobro uležano goveje meso (saj veste, da navadno kakovost potrjujejo z argentinskim, irskim, pruskim ali celo japonskim poreklom mesa), smo pojedli enega najboljših, ravno prav pečenih kosov mesa v zadnjem času. Še posebej ob podlagi zlato rumenega pečenega krompirja in radiča »po kmečko« s toplim krompirjem, fižolom in hrustljavo panceto.
Visoko nad Novo Gorico imajo ob florentinskih velikanih tudi povsem običajne bifteke in veliko svinjine, tudi zrezke, v glavnem ocenjene na kakšnih 15 evrov. Morda bomo naslednjič pokusili še purana po tolminsko, gotovo pa bomo preskočili kalamare in čevapčiče, ki na ta hrib sodijo bolj pogojno.
V finalu smo nadaljevali s še eno podpisno jedjo iz domače kuhinje. Gre za orjaške palačinke Kekec (10 evrov), ki naj zadovoljijo tri ali štiri osebe. Nadevane so z orehi, gratinirane z rahlo skuto, vse skupaj pa tvori sladico, kakršne ne pomnimo. V vsakem primeru bi moral vsak zaprisežen ljubitelj palačink pokusiti ta biser iz Kekca. Biser, ki pa je res nasiten.
In tudi zato ste ob tako obilni večerji tako rekoč upravičeni do žganic. Teranov liker kuhajo v hiši, na voljo so borovničke, ruta, domače žganje, pelinkovec … Mi smo si privoščili presladke borovničke in čeznje zvrnili grenak pelinkovec.
Več ocen preberite na mihafirst.si.
