V Fikšincih na Goričkem, kakšnih 25 kilometrov od Murske Sobote, na teritoriju, ki po zemljevidu globoko zareže v avstrijsko vulkansko deželo, družina Gjerkeš vsako leto pridela okoli 15.000 steklenic vina. Za rdeča še nimajo vseh pogojev, pri belih so ponosni na svoje imenitne penine in na chardonnay Woodstock, ki zori, jasno, v dišečih lesenih sodih. Pred časom so vinsko klet krepko in lično preuredili ter v velikih prostorih ob sedmih sobah za goste postavili tudi restavracijo.
Cinični opazovalci so nas opozarjali, da pri Gjerkešu lahko piješ le vina iz njihovih vinogradov, kar se je že v začetku naše res dolge degustacijske poti izkazalo za neresnično, saj je za uvod poskrbel kar šampanjec, kozarec Jacquessona 747. Izvrstna in razmeroma draga pijača (18 evrov) se je morala takoj pomeriti s trikrat cenejšimi hišnimi peninami, tako brut kot brut nature iz chardonnayja sta se izkazali za enako prijetni, sveži in že kar konkretni kapljici.
Še nekaj besed o pijačah. Ob svojih bolj ali manj uležanih belih vinih imajo tudi nekaj tujih, celo prestižnih vin, hkrati pa na vinsko karto uvrščajo nekaj bližnjih sosedov, če ne kar sorodnikov. Največ je Puhanove kapljice, le nekaj manj je Marofa, v finalu pa smo pri sladicah dobili tudi prepričljiv Steyerjev dišeč in zelo sladek traminec. Celo za tiste, ki si želijo dragih vin, imajo nekaj možnosti, ob najboljših in najdražjih šampanjcih imajo sosede iz bližnjega Vulkanlanda, nekaj Burgundije, Bordeaux in Toskano. V okolju, kjer pojejo ptički in se v daljavi oglašajo petelini in celo osli, ne bi pričakovali žepne, a tako natančno dodelane karte žganic, vseh Bevogovih pivskih zvarkov in domačega džina z imenom bastard, po naše pankrt.
Pri prvih jedeh smo začeli z Gjerkeševim renskim rizlingom, enim najboljših svojega rodu, iz leta 2018, pozdravili pa so nas seneni kruh, maslo z misom, peteršiljem in tako s kremo iz topinamburja kot s svežim topinamburjem. Pa ajdova tortica z natrganimi svinjskimi ličnicami in hrenovo kremo ter hrustek iz ptujskega luka, polnjen s hruško. Začetek, kot smo si ga lahko le želeli, hkrati pa so že takoj povedali, da kruha – v nasprotju s konkurenco, ki ga v degustacije ne vključuje več – ne bodo skrivali. Skratka, napovedovalo se je, da bo devethodni meni (105 evrov na osebo) tudi nasiten, kot se za Goričko pravzaprav spodobi.
Hkrati pa v veliki, celo malce preveliki jedilnici ne hitijo, kot se tudi rado zgodi pri takšnih degustacijah. Sredi Goričkega se mora čas tudi malo ustaviti, kajne? Prva jed je bila veganska, tartar rdeče pese, mariniran v limoni z domačim misom, kimčijem in kremo iz sladke koruze, okrašen s trobenticami. Nekakšnemu solatnemu uvodu in še nekaj jedem zatem je pomagal hišni chardonnay Woodstock 2019, dišeče lesen, skoraj maslen v maniri najboljših. Izjemno se je podal k rdeči postrvi z drobnjakovo majonezo in omako beurre blanc, še bolj k raviolom z zajcem, jogurtovo espumo in bogato, zelo gosto zajčjo omako. Če boste naročili krajši meni s petimi jedmi (65 evrov), si vseeno izborite te raviole.
Med tople klasike gre tudi že kar konkreten file postrvi, povaljan v prahu iz peteršilja, v holandski omaki s peteršiljevim oljem, ikrami in medom, ki daje jedi nepričakovan priokus.
Ko se je degustacijski večer prevesil v drugi del, so pri mizi odprli Marofov merlot. Sosedovo vino ima oznako SP, začetnici Stanka Polaniča, pokojnega snovalca vinske kleti Marof. Za Prekmurje malce neobičajno, pa vseeno zelo močno vino je imelo nalogo spoprijeti se z mesnimi dobrotami, tudi s filejčkom jagenjčka, ki so ga kuhali v zeliščnem maslu in ga potem še popekli. V pomoč je priskočila polenta z ohrovtom.
Raca je na mizo prispela v dveh etapah. Najprej kot »kost z mozgom« oziroma izdolben pastinak, polnjen z račjo majonezo in oblit z račjim fondom. Sledile so rahlo dimljene račje prsi, prej marinirane v jabolčnem kisu. Da jed ne bi bila prelahka, priložijo pire iz sladkega krompirja s kavo, dimljeno omako iz račjih kosti, rdečo peso in sijajno domačo marmelado iz češenj in malin.
Sestavine, ki jih strežejo pri Gjerkešu, niso cenene, še manj na prvo žogo eksotične, konec koncev živijo in delajo v krajih z bogato kmetijsko tradicijo in, upajmo, tudi prihodnostjo. Za glavno jed so spekli rožnat in zelo mehak goveji file ter odmerili veliko žlico pireja iz sladkega krompirja, zelenjavni concasse in čips iz lanenih semen. Veliki finale, brez dvoma.
Sladice se zgodijo v treh delih, ob dišečem Steyerjevem tramincu se v predsladici predstavi sladoled iz misa bučnih semen, sledi pa storž iz pšeničnega zdroba z lešnikovo karamelo in beljakovo peno s smrekovimi vršički. Za Fickovim zeliščnim likerjem in džintonikom s hišnim džinom pa se zgodijo še bomboni iz črne čokolade v ajdovi pokovki, lincerji z želejem iz kavne kombuče in »kamni«, polnjeni z jurko.
Več ocen preberite na mihafirst.si.
