Klas v Leskovškovi ulici pravzaprav ni bistro, čeprav kaže tudi nekaj elementov enostavnejše kuhinje, je hitro jasno, da ga zanima bolj bogata kuhinja, podobna, kot smo je bili navajeni v Maximu, nasproti državnega zbora. Če želite še kakšno podobnost, v osnovi so zelo blizu vse bolj razkošnemu Cubu in tudi v tem primeru je očitno, zakaj, saj njihove recepte oblikujejo elementi klasične, prestižne italijanske kuhinje. Tako kot pokojni Maxim in popularni Cubo je tudi Klas, kot pravijo usposobljeni, restavracija visokega cenovnega razreda, kar pomeni, da boste za večerjo, podobno, kot smo jo pred kratkim pojedli mi, plačali okoli 100 evrov na osebo. Pri vinih pa boste morali še posebno paziti. Kar ni lahko, pri Klasu imajo sicer ne preširoko vinsko karto, na kateri pa je kar nekaj biserov. Tudi na kozarec se najde marsikaj, od šampanjcev do bogatih rdečih vin.
Preden začnemo jesti in piti, naj omenimo, da je prostor malce temačen, še posebno bi zlahka pogrešali generične, brezosebne, hlipajoče priredbe starih uspešnic, ki se jih mnogi slovenski gostinci res trmasto oklepajo. Kot da originalna muzika ni dovolj dobra.
Začeli smo z učinkovitim cremantom veuve ambal in z razmeroma dragim šampanjcem, osnovnim billecart-salmon, na kozarec lahko dobite tudi kakšno penino, vse v namen spremljave pozdravov iz kuhinje. Že pri njih je videti, da pri Klasu ne skoparijo. Ponudili so tris hladnih mesnin, klobaso, salamo in bržolo. Menda so doma iz Italije, kjer je, kot pravijo, doma njihov mesar. V vsakem primeru gre za konkreten uvod, ki ga podkrepijo z odličnim hišnim kruhom, Dimnikovim istrskim oljem in, kot je zdaj moderno, z lastno gazirano vodo.
Tudi nadaljevanje je bilo pretežno nevegetarijansko, čeprav imajo v trenutno najboljši BTC-restavraciji tudi ribe. Gojijo svoj pogled na marinirano govedino, gre za karpačo s tartufi in parmezanom, pri katerem pa na krožnik ob tankih rezinah postavijo tudi kocke govejega fileja (18,50 evra). Za evro cenejši je tatarski biftek, začinjen zgolj z osnovnimi začimbami in dodatki, pospremijo ga z zmehčanim maslom, solatko in res izvrstnim pomfritom. Začetek je v vsakem primeru obetal, pa naj gre za francoske ali italijanske vplive, ki so jih napovedali. Dejstvo je, da se za vrati kuhinje skriva nekdo, ki o kuhi ve več kot to, da se splača s poceni sestavinami šokirati publiko.
Kljub francosko-italijanskim vplivom v kuhinji smo si tokrat privoščili vino iz španskega Priorata. Perpetual 2019 družine Torres je rdeč silak, ki ga je v Klasu mogoče dobiti razmeroma poceni. Računali smo, da se bo lepo ujel z glavnimi mesnimi jedmi, a so se z njim strinjali že rigatoni, ki jih spremlja zmehčano, neizmerno okusno meso z govejih reber. Simpatično. Bolj eksotična, a nič manj okusna je bila rižota s kremo korenja in ingverja, ki jo na plitvem krožniku popestrijo kozice in nduja. Obe topli predjedi staneta po 24 evrov, lahko pa se dogovorite tudi za manjše in nekoliko cenejše porcije.
Rib eye in zarebrnica krškopoljca sta bila skupaj s prilogami tudi likovni vrhunec večera, je pa treba reči, da se bomo težko navadili, da je (niti ne zelo prestižna) govedina s ceno 40 evrov v Ljubljani postala nekakšen standard. Ne bomo spet o Italiji, a pred kakim mesecem smo podobno meso jedli praktično pol ceneje, in to v restavraciji, ki se na svetovnih zemljevidih uvršča neprimerno višje kot ljubljanska gostišča. Vseeno, rib eye je bil izvrsten, zloženka jajčevcev, bučk in koromača pa ena najboljših zelenjavnih prilog, ki smo jih pokusili v zadnjem letu. K mesu so v ločenih posodicah priložili še poprovo in vinsko omako ter pire in pečeni krompir, ki sta sodelovala tudi pri slastni zarebrnici krškopoljca s krompirjevo zloženko in kombinacijo rukole ter koromača (28 evrov).
Ko je napočil čas za sladice, je bil v glavni vlogi zanesljivi 20 let stari portovec kopke, ki je zlahka preglasil malce preveč nasitno čokoladno pito, bolj pa smo se zabavali s klasičnim suflejem (osem in pol evra). Pri Klasu prisegajo na znane sladice, ki so se v zadnjih letih že kar nekako izpele, ob omenjenih so imeli še creme brulee, skutno torto in tiramisu. Na koncu pa z vozička strežejo mnoge, predvsem tuje žganice, tudi vedno dobrodošlo grapo berta.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
