Ni nam odveč omeniti, da je logistično gledano Piran eno najbolj neurejenih mest pri nas. Parkirati morate na najdražjem parkirišču na hribu nad mestom, potem ujeti mestni avtobusek in ga spet plačati, da vas odpelje do Tartinijevega trga. Tam je treba vzeti pot pod noge, da pridete do Pavla. In ko si rečete, dobro, vsaj avtomobilov ni, ugotovite, da se mladci s črnimi športnimi BMW-ji in audiji vseeno vehementno vozijo mimo Pavlove terase. Kar seveda moti publiko in moti jedce, ki večerjajo, in kar je najbolj nerodno, motijo debelega oranžnega mestnega mačka, ki se je med našim nedeljskim kosilom nastavljal jesensko-zimskim sončnim žarkom.
Na lokaciji, kjer so na zahodu plaže, sončniki in podobno, imajo v Piranu cesto za (hitra športna) vozila. Še kar zanimivo. Dobro, nekako bomo pozabili, da nam kljub skoraj 20 evrom, ki smo jih vložili v razvoj piranskega območja za pešce, ni uspelo izkoreniniti očitno dovoljenega motornega prometa, se nam pa zdi primerno obvestiti občinske može, da bodo morali s prometom še marsikaj narediti; podobno ureditev smo namreč pred časom opazili v Črni gori, ki je ena najslabše prometno urejenih morskih destinacij na svetu.
Gremo k Pavlom. Podobno kot maček, le da v notranjosti zastekljene terase, smo se tudi sami malce posončili in se spraševali, kakšna je razlika med Pavlom in Pavlom 2. Če bi primerjali jedilne liste, bi si upali reči, da pri drugem Pavlu ob morju in biftekih dobite tudi mesnine po balkansko in nekaj več zrezkov. Pri prvem Pavlu pa stavijo predvsem na morske jedi. Povsem prepričani pa le nismo bili, a je odgovor natakarja, očitno izkušenega bumerskega šaljivca, povedal vse: v dvojki je boljša strežba. Uigrana šala, ki verjetno dokazuje, da je vseeno, v kateri od orjaških in celo v pozni jeseni dobro obiskanih restavracij naročite – kar koli.
Mi smo jedli ribe in podobno robo, kot se seveda spodobi, pili smo soliden Kristančičev sauvignon in morda bi naročili tudi kaj penečega, če ne bi imeli zgolj radgonskih penin, Isteniča in prosecca. Je pa treba reči, da je vinska karta, govorimo za Pavla 1, zelo dobra, boljša, kot gre glas o njej in restavraciji. Boljša pa je bila tudi hrana. Veliko boljša. Še posebej predjedi.
Porciji rakovice (19 evrov) in brancinovega karpača (12 evrov) sta bili razmeroma obilni in vzorno pripravljeni, ob primorskem kruhu so popekli tudi rezine toasta. Pri lepo, na debelo narezanem brancinu smo si lahko pomagali še z limonovim in pomarančnim sokom, bolj kot vrček kdo ve kakšnega oljčnega olja pa bi raje videli steklenico s kakšnim pravim imenom. Pridelovalcev je v okolici res veliko. Še nekaj, hladne morske jedi radi podlagajo z rukolo, nam bi bila bolj všeč vsaka druga zelena solata. Med hladnimi predjedmi je na dnevnem redu marsikaj, tudi ostrige, škampi oziroma škampov koktajl, solata hobotnice, morski sadeži, za sovražnike hladnega morja pa tudi pršut (14 evrov) in tatarski biftek za dve osebi (velikih 38 evrov).
Pri Pavlu kuhajo marsikaj, morske, zelenjavne in govejo juho, na svojem mestu pa imajo tudi množico različnih školjk. Pri pokrovačah na žaru predlagajo, da vzamete eno po hišnem receptu, sesekljano in gratinirano s sirom, kar jo naredi tudi precej težko, in na drugi strani povsem enostavno, lahkotnejšo, na žaru. Naj nam ne zamerijo, preprosta, na žaru pečena školjka je gladko premagala hišno gratinirano, se je pa v obeh primerih videlo, da pri Pavlu vedo, kako se tem rečem streže, in tudi skupna cena 13 evrov ni bila zelo visoka. Mogoče kanček manj atraktivne, pa zato razmeroma obilne in predvsem izredno okusne so bile testenine s škampi. Izbrali smo linguine, omaka je pripravljena brez paradižnika, zgolj s česnom in peteršiljem, škampi pa niso zgolj dekoracija, nasprotno, odmerijo jih res radodarno. In za 19 evrov testenin s škampi ne dobite povsod, še posebej ne tako okusnih.
Pri Pavlu ne izumljajo nobenih norih receptov, se ne izgubljajo ne v revni ali spektakularni kuhinji, njihova vrlina je, da so vedno na istem mestu, le ponudbo komaj opazno prilagodijo letnim časom. V hladnih mesecih radi ponudijo lista na žaru pa tudi brancina v soli (zmernih 62 evrov na kilogram), ki je seveda veliko bolj dramatična jed. Po drugi strani jih ta razmeroma rigiden odnos do jedi stane kakšno točko pri zahtevnih ocenjevalcih: belih tartufov nimajo, čeprav bi jih lahko ponudili, če že imajo črne, uporabljajo preveč rukole in še, če smo prav razumeli, imajo zgolj uvožene majhne kalamare namesto jadranskih.
Kakor koli, list, ki je ravno v tem času v sezoni, je na našo mizo prišel v najlepših zapečenih odtenkih. Kilogram natančno pečene ribice, ki smo jo na presenečenje natakarja vešče očistili sami, stane 55 evrov in poteši tudi kakšne štiri ne preveč lačne jedce. Je pa treba posebej naročiti in plačati priloge – krepka porcija blitve s krompirjem je pet dodatnih evrov. Ali kot je v svojem slogu nadaljeval kronično nasmejani šef strežbe: samo nasmeh natakarja je zastonj.
Pa sladice? Kot v drugih delih jedilnika imajo tudi v tej fazi na voljo vse mogoče, tiramisu, panakoto, gibanico, sufle, sladoled, sorbet, sadje in celo ploščo sirov (11 evrov), a gotovo so na prvem mestu povsem običajne palačinke s sladko marelično marmelado za pet evrov in pol.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
