Poleti je v Sidru najbolje sedeti na terasi tik ob obmorskem sprehajališču, pozimi pa, če se le da, v prvem nadstropju ob velikem oknu, ki mizam ponuja simpatičen razgled na ladjice spodaj v pristanišču in v daljavi. V vsakem primeru je treba takšen obisk popestriti s kakšnim krožnikom iz ribjega sveta in kozarcem istrskega vina.
V časih, ki so že davno zašli za obzorje, smo v Sidro hodili samo na bakalar in solato iz hobotnice, ki sta skupaj z belim mehkim primorskim kruhom tvorila najboljšo in najcenejšo malico v naših obalnih krajih. Podobno smo začeli tudi ob tokratnem obisku, le da smo v začetku polenovki in hobotnici priključili neprepričljivo Caprisovo penino, ki jo strežejo na kozarec, in ob množici zapovedanih začetnih koktajlov tudi sladek campari orange.
Hobotnica v solati (15 evrov) je bila minimalistična, le s kisom in oljem, brez krompirja ali čebule. Bakalar (12 evrov za tri kepice) je bil povsem blizu tistim, ki jih strežejo pri konkurenci, morda celo nekaj slajši. Začetno lakoto lahko sicer potešite tudi z mariniranim morskim psom, sardelami ali tuninim tatarcem, tudi pršut narežejo, zraven vsega pa gre že omenjeni, po primorsko puhast beli kruh in Lisjakovo mlado olje, ki po okusu spominja na zelena jabolka.
Na kozarec so pripravljeni odpreti prenekatero buteljko malvazije, a je zelo korektna tudi hišna malvazija iz kleti Steras, ki jo točijo za spodobna dva evra na deci. Vino se je najprej srečalo z vročo in milo rečeno bogato ribjo juho (pet evrov), ki je bila tako radodarna s kosi rib, da je bila bližje gosti čorbi.
Še bolj so med toplimi predjedmi navdušili briljantni paccheri s škampi. V vrsto zložene velike testenine so bile bogato obložene s škampovimi repi in bi jih z lahkoto pojedli tudi kot glavno jed. Za takšno kombinacijo bi v prestolnici in tudi marsikje na Obali plačali 30 evrov, pri Sidru so se zadovoljili z 19 evri.
Še ugodnejši je bil list, kilogram je 50 evrov, naša porcija je stala več kot znosnih 20 evrov, je pa res, da smo pri sočno pečeni ribi posebej plačali prilogo, blitvo s krompirjem. In čeprav jih v jedilnem listu ne omenjajo posebej, so imeli v kuhinji tudi jadranske lignje in sipe. Izbrali smo prve in za 20 evrov dobili solidno, skoraj obilno porcijo rumeno dišečih lignjev z žara. Ravno takšne smo si predstavljali, ko smo se odpravljali v Sidro.
Pri glavnih jedeh imajo sicer na voljo vso zimsko klasiko, ob našem obisku je ulov ob listu in lignjih prinesel tudi lastovko, je pa lokal na Sončnem nabrežju lahko tudi pravi raj za ljubitelje školjk v vseh pojavnih oblikah.
Med mnogimi bolj ali manj klasičnimi sladicami, kot so palačinke in panakota, je prehod iz jeseni v zimo čas, ko pripravijo tudi kakijevo krostato, ne presladko, z več kakija kot testa. Nepozabna sladica, kot se spodobi za Istro, ugajala je bolj kot sladka limonina torta z meringo.
Pri Sidru ob koncu ponujajo tudi težje in lažje alkoholne žganice. Na sporedu so ruda, grenčica, grapa in refoškov liker, ki se je izkazal za najmanj sladkega, kar smo jih pokusili v karieri.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
