Nazadnje smo bili pri San Mauru nad Momjanom pred več kot desetimi leti. Od tistih časov so stare lastnike zamenjali ambicioznejši potomci, ki imajo zdaj pod jedilnicami orjaško vinsko klet, še več kot vina pridelajo raznih žganic, likerjev, sladkega vermuta in kisa s šaljivim imenom aceto balcanico. Vse našteto je seveda mogoče tudi kupiti za domov, pollitrski kis stane recimo devet evrov. Dostopno.
In če lahko rečemo, da so se pri San Mauru zelo posodobili, je treba reči, da sta simbola hiše še vedno na svojem mestu. Gre za dva neverjetno debela prašiča, naslednika tistih prvih dveh izpred mnogih let. Govorimo o Điđiju in Pepi, menda vietnamske in tajske pasme, ki se nepredvidljivo, trmasto in razmeroma počasi premikata okoli hiše, pri tem pa spuščata glasne zvoke nekje med brundanjem in smrčanjem. Nad osnovno lovsko tartufarsko funkcijo, zaradi katere so tovrstne prašiče nabavljali, so že zdavnaj obupali, saj so preveč okorni, so pa zato z njihovo podobo opremljene vse etikete njihovih izdelkov. Če pa vam ni do velikih prašičev, lahko ob prihodu opazujete tudi previdnega in veliko bolj discipliniranega mačka.
Vina, ki jih pri San Mauro točijo, so iz njihove kleti, tudi rose, s katerim smo začeli pozno večerjo. Da vina visoko cenijo, se je izkazalo na koncu, ko so hišno rdečo zvrst ponudili za 40 evrov za steklenico. Cene, kot bi bili v Sloveniji, smo komentirali in obenem ugotovili, da uigrana natakarska ekipa zelo rada govori slovensko, še raje pa natočijo kak kozarček svojih nepretresljivih vin, momjanskega muškata in malvazije.
Pri San Mauru na žalost ni jedilnih listov ali vinske karte. In ker niti ne gre za poceni konobo, je bolje prej vprašati, koliko kaj stane, če vam seveda ni nerodno. Istrski pršut stane znatnih 15 evrov, je pa treba priznati, da ga narežejo na debele rezine in da je sijajnega, ravno prav sladkega okusa. V kombinaciji smo za 19 evrov naročili še porcijo boškarinove salame in boškarinovega karpača, zraven gredo še olive in okisane čebulice v že omenjenem balcanicu, kisu, ki spominja, kakopak, na balzamiko. Škoda, da kruh (dva evra) ni ravno svež, kar skušajo skriti tako, da ga popečejo.
Iz boškarina, istrskega goveda, seveda kuhajo tudi boškarinovo, torej govejo juho, naša odprava pa v teh krajih vseeno najraje naroča bobiče, istrsko mineštro, ki ima prav v vsaki gostilni svoj recept. Pri San Mauru so bobiči (za sedem evrov in pol) najboljši na svetu, je bil prepričan eden od gospodarjev. Tako daleč pri pohvali ne bi šli, je pa dejstvo, da je v njihovi različici več koruze in mesa kot pri konkurenci in manj fižola, kar pomeni, da so malenkost bolj redki. A okusni in zelo vroče postreženi.
Pri toplih predjedeh je, podobno kot povsod v notranjosti Istre, veliko možnosti. Fuži, pljukanci in njoki se družijo z bogatimi omakami, golaži, gobami in seveda tartufi. Če hočete na testeninah bele tartufe, vas bo to olajšalo za 40 evrov. Nam se je zdela bolj privlačna in cenovno znosnejša radodarna porcija pljukancev s kokošjo.
Eden od adutov pri San Mauru je priročen kamin sredi velike jedilnice, v katerem pečejo mesnine in obenem grejejo goste, podobno toplino dajejo peči marsikje po Istri in v bližnjih italijanskih gostilnah, zato se čudimo, da je takšnih priprav po Sloveniji tako malo. V kaminu nad žerjavico pečejo biftke, boškarinovo taljato in celo ribeye ameriškega goveda, mi pa smo se odločili za klasično istrsko, pa tudi daleč najcenejšo mesnino z rešetke: ombolo oziroma prašičkove medaljone (13 evrov), ovite v slanino, ki jim dodajo še gorgonzolo. Sijajno pečeni kosi mesa, lahko bi jih kar še jedli. Moramo pa opozoriti, da se k mesu vse priloge štejejo dodatno, s poprovo omako, povprečno solato z vrta in kislim zeljem se je cena pečene svinjine podražila za 14 evrov.
Za sladkosnede je na voljo širok izbor jedi, na svojem mestu so palačinke z vsakovrstnimi polnili, panakota je z domačo marmelado, za ljubitelje malce drugačnih finalnih jedi pa so tu tudi sladice s tartufi. Ostali smo na realnih tleh s tiramisujem in kroštulami, hrustljavimi istrskimi flancati, ki jih bogato potresejo s sladkorjem, zraven pa popili še hišni vermut v dveh barvah – beli je iz momjanskega muškata, rdeči iz muškata ruže in terana. Pri sladicah vsekakor želijo osrečiti goste s svojim sladkimi, rahlo alkoholnimi pijačami, na koncu pa pritisnejo še s težkimi alkoholi. Vsaj en pelinkovec pa boste, a ne?
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
