Če bi v naših krajih ali v regiji iskali bistro, kot je popularno reči, bi lahko ugotovili, da je zagrebški Theatrium temu opisu zelo blizu. Predvsem zaradi neformalne notranjosti, kjer kuhinjo od jedilnice ločuje steklena stena, pa tudi zaradi spretnih natakarjev. Ti so brez večjih težav v izrednem ritmu obvladovali lokal, ki je prejšnji petek pokal po šivih. V Theatriumu, po tem so morda bolj kot bistrojem blizu ljubljanski restavraciji Cubo, strežejo prepoznavne jedi, ki redko, pa še takrat zelo malo, odstopajo od originalnih receptov. Tudi nobene posebne filozofije ne poudarjajo, jedi so nekaj cenejše kot v naših krajih, porcije pa veliko večje.
Theatrium ima solidno, celo široko vinsko karto, ki pa razen pri šampanjcih ignorira zelo draga vina. Solidno so pokriti bližnja in malo manj bližnja okolica Zagreba, Plešivica, Zagorje in Medžimurje, če pa imate domotožje, so na voljo tudi naša, briška vina, ki so enostavno predraga. Na kozarec je odprtih kar 30 vin, tudi dva šampanjca, naša tokrat širša, mednarodno obarvana družba pa se je najprej lotila že kar standardnega, vedno solidnega penečega Diplomata iz bližnje kleti Tomac. Pri predjedeh smo pili Korakov izvrsten, bogat, a malce predrag chardonnay sur lie (70 evrov), pri mesnih oziroma glavnih jedeh je bila v ospredju pitna Petračeva Enigma, zvrst caberneta sauvignona in shiraza iz Zagorja, nato pa tudi Matoševićeva Grimalda, zanesljiva istrska zvrst merlota, terana in caberneta sauvignona. Mimogrede, tudi bogata rdeča hrvaška vina so po okoli 70 evrov.
Začeli smo s hišnim, bojda zelo popularnim tatarskim biftekom, ki lahko, ni pa nujno, zadovolji dve osebi, še posebej ob pomoči priloženega kruha. Meso je rahlo pikantno, sveže začinjeno, daleč od kakšne paštetne verzije, pokrijejo pa ga s hrustljavo ocvrtim čipsom iz, bojda, imotskega krompirja. Karpačo je telečji, nanj naribajo sir, v pomoč pri okusu so pinjole.
Obe hladni mesni predjedi sta bili solidni, če ne kar sijajni, kanček pa se je zalomilo pri solati. Pred vrati je pomlad in divji šparglji so že na meniju, kot predjed so jih ponudili v solati s poširanim jajcem in sirom comte. Seveda smo se navdušeno strinjali, a potem razočarani ugotovili, da je bilo v tej solati več rukole kot špargljev, teh smo našteli kakšne štiri ali pet primerkov. Veliko več smo dobili s kaneloni, ki so jih bogato napolnili z bakalarjem in oblili s slastnim pudingom iz oljčnega olja. Izjemna jed.
Pri juhah, imajo tri možnosti, gre za bogate in domišljene recepte, zato so cene od sedem do devet evrov, za razliko od hladnih predjedi, ki jih cenijo med 15 in 18 evri. Naše omizje se je zagledalo v azijsko navdahnjeno juho s kozicami, sorodnico tom kha gai, tajske kokosove juhe, ki je obdržala originalno pikantnost, hkrati pa je bolj nasitna, kot bi pričakovali. Če boste potovali po Zagrebu, jo priporočamo.
Glavne jedi v Theatriumu so obilne. Še posebej, ko dodajo priloge. Njihov dunajski zrezek je, jasno, iz teletine. Za razliko od mnogih naših, ki kot meso raje ponudijo cenejšega piščanca ali svinjino, je zelo mehak, hrustljavo ocvrt in po maslu dišeč. Zraven gre ne prekisla krompirjeva solata in, to je treba reči, da se ne borijo z orjaškimi dimenzijami in ne gleda čez rob krožnika, dunajca raje ocvrejo v treh kosih (22 evrov).
Pri glavnih jedeh imajo tudi dve hišni klasiki. Naši zagrebški novinarski prijatelji so bili prepričani, da je kuhar v svojem prejšnjem lokalu pripravljal najboljšo rižoto z biftekom (17 evrov) in da sedanja ne dosega te kakovosti, nam pa se je zdela kombinacija riža carnaroli, parmezana, drobnjaka, sušenega paradižnika in seveda bifteka nekaj zelo posebnega ali kar domačega.
Druga hišna klasika je njihov wellington, govedina v testu, obložena z drniškim pršutom. Okusu in pripravi ne moremo očitati ničesar, wellington je bil popoln, a skorajda prevelik, sploh v kombinaciji s krompirjevim pirejem in v odsotnosti kakršne koli zelenjave. To je tudi edina dražja jed na jedilniku, stane 32 evrov.
Med zvezdami glavnih jedi je bila nedvomno bogata pašticada (26 evrov), v kateri kot meso uporabijo goveje ličnice, k aromatičnemu mesu pa ponudijo rimske njoke in okro. Omeniti pa gre še eno jed iz divjih špargljev, rižoto, v kateri špargljem delajo družbo čemaž in kozice. Gotovo boljša rešitev kot na začetku omenjena solata iz špargljev.
Sladice so bile morda najšibkejši del večera. Pistacijev sufle je bil bolj ponesrečena lava tortica, sladek jabolčni zavitek s karamelo in marcipanom ni bil slab, tiramisu z viskijem in čokolado je bil nekam kisel, sladica z mandarino v različnih oblikah pa brez kakršnega koli izrazitega okusa.
Na koncu so na račun hiše natočili ne nekaj kratkega od soseda, ampak sadno zreli konjak Hine, drugi polovici omizja sladko dišeči rum Cambridge in ker smo bili zadnji gostje v hiši, še kapljico hišnega pelinkovca.
Več ocen preberite na mihafirst.si.
