Castagnaccia se je oprijelo ime kostanjeva torta, eni pa mu zaradi enostavne priprave in podobnega videza rečejo kar kostanjeva pica. Kdo je izumil to tradicionalno sladico, brez katere v severni Italiji ni prave jeseni, sicer ni jasno, ve se le, da prvi znani zapisi o njej izvirajo iz 15. stoletja, našli pa so jih v toskanskem mestu Lucca, od koder se je recept, ki naj bi se ga domislil lokalni pek, skozi stoletja razširil v sosednji deželi Ligurijo in Emilijo - Romanjo, nato pa še v Piemont in Veneto ter celo na Korziko oziroma v dežele, kjer je bilo hranljivega kostanja v izobilju.

Italian chestnut cake, castagnaccio. Tuscan traditional chestnut flour bread.Italian typical Tuscan dessert. / Foto: Leonori

Italian chestnut cake, castagnaccio. Tuscan traditional chestnut flour bread.Italian typical Tuscan dessert. / Foto: Getty Images

Castagnaccio

Sestavine:

       300 g       kostanjeve moke

       350 g       mlačne vode

       80 g       rozin sultanin

       4 žlice       ekstra deviškega oljčnega olja

       80 g       grobo sesekljanih orehov

       40 g       pinjol

              svež rožmarin, ščepec soli, poper

Priprava:

1       Rozine namočimo v mlačno vodo, v večjo skledo pa presejmo moko in sol. Dodamo mlačno vodo, da zmes postane podobna testu za palačinke, nato pa v to maso vmešamo še rozine in pustimo testo počivati petnajst minut.

2       Pekač, v katerem bomo pekli kostanjev kolač, dobro namažemo z oljčnim oljem, vključno s stranicami.

3       Pečico zagrejemo na 180 stopinj na ventilatorski način, zmes vlijemo v pekač in jo potresemo s pinjolami, orehi in rožmarinovimi vršički, fino mletim poprom in oljčnim oljem.

4       Castagnaccio pečemo od 25 do 30 minut oziroma toliko časa, da se zapečejo tudi robovi.

5       Preden ga serviramo, pustimo, da se ohladi, na krožniku pa se dobro znajde tudi s stepeno smetano ali kepico sladoleda.

Zgodovinsko gledano je bil castagnaccio hrana revežev, ki so v gozdovih nabirali kostanj in ga predelovali v moko, ki so jo poimenovali »pan di legno« ali drevesni kruh, saj je bil kostanj za mnoge ljudi edina dostopna hrana. Zaradi vsestranskosti in visoke kalorične vrednosti so kostanjevo moko vse leto uporabljali za pripravo peciva, testenin, juh, polente in kruha. Moko so delali tako, da so nabrani kostanj približno dvajset dni sušili v posebnih hišicah iz kamna ali opeke, potem pa so ga nesli v najbližji mlin in domov odnesli kostanjevo moko.

Zeljna juha s suhim mesom

Sestavine:

400 g       zelja

200 g       šunke

1       velika čebula

1       velika žlica paradižnikovega koncentrata

1       velik krompir

3       stroki česna

       poper, mleta kumina, mleta sladka paprika, oljčno olje

Priprava:

V večji posodi najprej prepražimo sesekljano čebulo, da postekleni, nato dodamo na krpice narezano zelje in ga pražimo približno deset minut. Primešamo sesekljan česen, na kocke narezan krompir in zalijemo s približno enim litrom vode ter juho trideset minut kuhamo na rahlem ognju. Nato juhi dodamo še paradižnikov koncentrat, sladko papriko, kumino, solimo in popramo, nazadnje pa še na kocke narezano šunko. Lonec pokrijemo in kuhamo še približno pol ure. Dodamo svež sesekljan peteršilj in juho postrežemo.

Dandanes se kostanjeve moke sicer ne uporablja več v takšnih količinah kot nekoč, sploh po drugi svetovni vojni, ko se je sever Italije začel gospodarsko prebujati, je zanimanje za kostanj precej upadlo, je pa še vedno prisotna v mnogih družinah severne Italije, kjer jo kupujejo prav jeseni, da doma pripravijo castagnaccio, ki je še vedno najbolj značilna jesenska sladica.

Pečena prepelica / Foto: Dzs

Pečena prepelica / Foto: DZS

Jerebice s pomarančo

Sestavine:

4       jerebice

1       pomaranča

1       strok česna

30 g       masla

       sol in poper

Priprava:

Jerebice speremo pod mrzlo vodo, osušimo in razpolovimo. Polovice natremo s soljo, poprom in sesekljanim česnom. Pomarančo narežemo na tanke rezine in jo položimo na vsako polovico jerebice skupaj s tanko rezino masla, pečemo pa jih v pečici, ogreti na 180 stopinj Celzija, približno 25 minut. Za prilogo ponudimo riž, pire krompir ali kruhove cmoke.

Se pa priprava te jesenske poslastice v vseh deželah, kjer jo poznajo, malček razlikuje. Ponekod klasičnemu castagniacciu, ki je pripravljen iz kostanjeve moke, pinjol, rozin, orehov, oljčnega olja in rožmarina, dodajo še kandirane pomaranče ali pomarančno lupino, semena komarčka in drugo suho sadje, postrežejo pa ga v družbi sveže rikote ali stepene sladke smetane, kostanjevim medom ali sladkimi vini, kot je znano toskansko sladko vino vin santo. Tudi debelina torte oziroma kolača ni povsod povsem enaka. V pokrajini Lunigiana, ki se razprostira prek ozemlja Toskane in Ligurije, mora biti tradicionalen castagniaccio zelo tanek, in mu rečejo patona, v Livornu, ob morju, pa je denimo precej bolj visok, saj mora biti debel vsaj tri centimetre, pravijo pa mu toppone. Ker je ta kostanjeva poslastica pripravljena brez dodanega sladkorja in s kostanjevo moko, ki ne vsebuje glutena in laktoze, je dandanes priljubljena tudi med častilci novodobnih zdravih prehranjevalnih navad. 

Priporočamo