Castagnaccia se je oprijelo ime kostanjeva torta, eni pa mu zaradi enostavne priprave in podobnega videza rečejo kar kostanjeva pica. Kdo je izumil to tradicionalno sladico, brez katere v severni Italiji ni prave jeseni, sicer ni jasno, ve se le, da prvi znani zapisi o njej izvirajo iz 15. stoletja, našli pa so jih v toskanskem mestu Lucca, od koder se je recept, ki naj bi se ga domislil lokalni pek, skozi stoletja razširil v sosednji deželi Ligurijo in Emilijo - Romanjo, nato pa še v Piemont in Veneto ter celo na Korziko oziroma v dežele, kjer je bilo hranljivega kostanja v izobilju.
Zgodovinsko gledano je bil castagnaccio hrana revežev, ki so v gozdovih nabirali kostanj in ga predelovali v moko, ki so jo poimenovali »pan di legno« ali drevesni kruh, saj je bil kostanj za mnoge ljudi edina dostopna hrana. Zaradi vsestranskosti in visoke kalorične vrednosti so kostanjevo moko vse leto uporabljali za pripravo peciva, testenin, juh, polente in kruha. Moko so delali tako, da so nabrani kostanj približno dvajset dni sušili v posebnih hišicah iz kamna ali opeke, potem pa so ga nesli v najbližji mlin in domov odnesli kostanjevo moko.
Dandanes se kostanjeve moke sicer ne uporablja več v takšnih količinah kot nekoč, sploh po drugi svetovni vojni, ko se je sever Italije začel gospodarsko prebujati, je zanimanje za kostanj precej upadlo, je pa še vedno prisotna v mnogih družinah severne Italije, kjer jo kupujejo prav jeseni, da doma pripravijo castagnaccio, ki je še vedno najbolj značilna jesenska sladica.
Se pa priprava te jesenske poslastice v vseh deželah, kjer jo poznajo, malček razlikuje. Ponekod klasičnemu castagniacciu, ki je pripravljen iz kostanjeve moke, pinjol, rozin, orehov, oljčnega olja in rožmarina, dodajo še kandirane pomaranče ali pomarančno lupino, semena komarčka in drugo suho sadje, postrežejo pa ga v družbi sveže rikote ali stepene sladke smetane, kostanjevim medom ali sladkimi vini, kot je znano toskansko sladko vino vin santo. Tudi debelina torte oziroma kolača ni povsod povsem enaka. V pokrajini Lunigiana, ki se razprostira prek ozemlja Toskane in Ligurije, mora biti tradicionalen castagniaccio zelo tanek, in mu rečejo patona, v Livornu, ob morju, pa je denimo precej bolj visok, saj mora biti debel vsaj tri centimetre, pravijo pa mu toppone. Ker je ta kostanjeva poslastica pripravljena brez dodanega sladkorja in s kostanjevo moko, ki ne vsebuje glutena in laktoze, je dandanes priljubljena tudi med častilci novodobnih zdravih prehranjevalnih navad.