Tako kot večina znamenitih jedi ima tudi tempura sila pestro zgodovino. Legenda pravi, da je leta 1543 kitajsko ladjo, ki je bila namenjena v Macao, na njej pa so bili tudi trije portugalski mornarji, zaneslo s poti, tako da je pristala na manjšem japonskem otoku Tanegašima.
Antonio da Mota, Francisco Zeimoto in Antonio Peixoto naj bi bili prvi Evropejci, ki so kadar koli stopili na japonska tla. Ker je bila Japonska takrat ravno sredi državljanske vojne, so spretni trgovci iz Evrope v malce bolj severno ležečem pristanišču Nagasakiju na otoku Kjošu postavili trgovsko bazo in začeli prekupčevati najprej s strelnim orožjem, nato pa še z drugimi izdelki, kot so milo, tobak in volna, s seboj pa so seveda prinesli tudi svoje kuharske veščine. Med jedmi, ki so jih pogosto pripravljali in z njimi navduševali gostitelje, je bila tradicionalna portugalska poslastica piexheinos de horta, kar dobesedno pomeni ribica z zelenjavnega vrta, pa čeprav z ribami nima nobene zveze, ker gre za ocvrti stročji fižol, ki so ga v domovini navadno uživali v predpustnem obdobju, ko je bil zapovedan post.
Uspešna trgovinska menjava med Japonci in Portugalci je potekala le do leta 1639, ko je tam vladajoči šogun prišel do spoznanja, da krščanstvo, ki so ga širili misijonarji, ki so prišli na otočje kmalu za mornarji, ogroža japonsko družbo, zato je Evropejce nagnal nazaj domov. Kljub temu da so odšli vsi do zadnjega, pa je za njimi ostala kulturna sled v obliki ocvrtega stročjega fižola, ki so mu Japonci kasneje nadeli ime tempura. Beseda naj bi bila prav tako portugalska zapuščina, saj izhaja latinske besede tempora in se je nanašala na post v času pusta, s tem, da so osnovno jed, kot je v njihovi navadi, izpilili do potankosti.
Tempura je postala del japonskega vsakdanjika in jo pripravljajo tako v domačih kuhinjah kot v najprestižnejših restavracijah. Testo, v katero največkrat pomakajo na trakove ali kose narezane različne vrste zelenjave, gob in morskih sadežev pa tudi rib, ki jih nato na hitro ocvrejo, je pripravljeno iz le treh sestavin: jajc, moke in ledeno mrzle vode. Prav mrzla voda je pri pripravi tempure poleg tega, da se testo čim manj meša, ključnega pomena, saj upočasni razvoj glutena v moki, kar zagotavlja, da je cvrtje bolj hrustljavo. Na Japonskem tempuro največkrat spremlja slastna omaka tencuju, ki je narejena iz dašija – jušne osnove, narejene iz rib in alg kombu, riževega vina mirina in sojine omake.
