Za razliko od svoje holandske sestre, ki je sestavljena iz masla, jajčnih rumenjakov, limoninega soka in popra, običajno pa jo postrežejo na ribah, jajcih benedikt ali zelenjavi, je priprava bearnske omake podobna, s tem, da so k osnovnim sestavinam primaknili še šalotko in pehtran, namesto limone sta v njo skočila bel vinski kis ter belo vino, največkrat pa dela družbo pečenemu mesu, ribam in zelenjavi.
Zgodovina pravi, da bearnska omaka izvira iz začetka 19. stoletja. Ime je dobila po regiji Béarn, ki se nahaja v jugozahodnem delu države, zasluge za popularizacijo te omake pa pripisujejo priznanemu francoskemu kuharju Augustu Escoffierju (1846-1935), ki ga še danes v svetu gastronomije častijo kot preroditelja, ne samo francoske temveč celotne evropske gastronomije.
Escoffier je namreč uvedel poenostavljen in natančen recept, ki je vključeval harmonično mešanico rumenjakov, prečiščenega masla, šalotke, pehtrana, kisa in redukcije belega vina. Ta njegova receptura je postala temelj za bearnsko omako, ki jo poznamo danes. Izum, ki ga je izpopolnil Escoffie in začel pogosto vključevati v svoje kuharske vragolije in recepte, sicer zgodovinopisci gastronomije pripisujejo veliko manj priznanemu francoskem kuharju Jean-Louis Françoise-Collinetu, ki naj bi leta 1836 omako ustvaril za odprtje restavracije Le Pavillon Henri IV, ki se je nahajala v soseski Saint-Germain-en-Laye, tik pred Parizom, znani po tem, da so v tam v 17. stoletju živeli francoski kralji.
Zgodba pripoveduje o tem, da je Collinet delal v restavraciji, ki je bila nekoč rezidenca kralja Henrika IV. (1553–1610), prvega burbonskega kralja in prav njemu v čast je tudi posvetil svojo kuharsko umetnino, saj je bil Henrik IV. rojen Béarnec. Omaka je z Escoffierjem v zaletku 20. stoletja postala neverjetno priljubljena po vsej Franciji, po drugi svetovni vojni se je začela pojavljati še v ameriških kuharskih knjigah. Steak béarnaise oziroma zrezek z bearnsko omako, je še dandanes ena nesmrtnih jedi pariških bistrojev, izredno popularna pa je ta omaka tudi v skandinavskih državah, kjer prav tako pogosto dela družbo na krožnikih najrazličnejšim zrezkom, tamkajšnje prebivalstvo pa jo še nadvse rado, bog ve zakaj, poliva po picah.
