Palov je nacionalna jed Uzbekistana, ki za tamkajšnje prebivalce ne pomeni zgolj polnovrednega in nasitnega obroka, ampak – kot so zapisali Unescovi kronisti – ustvarja družbene vezi in spodbuja prijateljstvo, saj ga jedo revni in bogati, tisti v mestih ali na vasi, skratka postrežejo ga ob skoraj vsakem manjšem ali večjem praznovanju, obletnici, poroki, sedmini ali pa v sklopu verskih prireditev in koncertov tradicionalne glasbe. Kot pravijo Uzbekistanci, naj bi po eni izmed teorij palov začeli pripravljati v času Aleksandra Velikega v 4. stoletju pred našim štetjem med pohodi njegove vojske v srednjo Azijo in Indijo, čeprav za to ni ne pisnih ne materialnih dokazov. Po drugi legendi, ki naj bi bila veliko oprijemljivejša, naj bi bil za nastanek palova odgovoren eden največjih mislecev moderne dobe, perzijski učenjak Ibn Sina oziroma Avicena (980–1037), ki poleg Hipokrata in Galena velja za utemeljitelja klasične medicinske znanosti. Pripovedka pravi, da je sin nekega vladarja iz Buhare, starodavnega mesta v Uzbekistanu, srečal zalo in prelestno deklino iz revne družine. Zaradi razredne neenakosti seveda ni bilo mogoče, da bi ljubezen kronala s poroko, zato je princ zaradi neuslišane simpatije začel hirati. Njegov oče je zategadelj na dvor povabil slavnega zdravilca Avicena in ga poprosil, naj na vsak način pozdravi mladega naslednika. Brž je ugotovil, da je vzrok mladeničeve bolezni čustvene narave, in razložil vladarju, da obstajata dve možnosti za sinovo ozdravitev. Prva je, da se poroči z revno mladenko, druga pa, da ga nahranijo z jedjo, imenovano »palov osh«, sestavljeno iz sedmih sestavin. V perzijščini »osh« pomeni juha ali enolončnica, »palov« pa pomeni kuhani riž. Vsaka črka v besedi palov pa predstavlja eno izmed ključnih sestavin – piyoz (čebula), ayoz (korenje), lahm (meso), oliyo (maščoba) in veet (sol). Potem ko si je neutolažljiv nesrečnik nekaj dni lajšal glad in duševne bolečine s palovom, so se mu čudežno povrnile moči in mladenka je bila pozabljena, oče pa zadovoljen. Po tem, ko se je razvedelo, da je prestolonaslednik čudežno ozdravel, naj bi se palov kot krepčilen obrok razširil po vseh sosednjih pokrajinah in dvorih.
Afrodiziak za četrtkove večere
Ne glede na to, da v Uzbekistanu in okoliških državah obstaja ogromno različic te jedi – praktično vsaka družina naj bi imela neko skrivno sestavino, ki jed naredi še bolj slastno, kot je že sicer, in je pač odvisna od dostopnosti ter letnih časov – Uzbekistanci verjamejo, da uživanje palova tudi povečuje spolno moč in slo, obstaja pa tudi splošno prepričanje, da so za pripravo in mastenje z njim najprimernejši dnevi četrtki in nedelje. To naj bi izviralo iz tega, da so v starih časih ljudje s podeželja potovali na mestne bazarje in prodajali svoje blago ob četrtkih in nedeljah, zato so imeli ob teh dveh dnevih več denarja, da so si lahko privoščili nakup vseh potrebnih sestavin. Po drugi strani pa naj bi bil četrtek po ljudskem izročilu in glede na afrodizične lastnosti najbolj primeren za spočenjanje otrok, kar naj bi izviralo iz tega, da se domneva, da naj bi bil po islamskem izročilu prerok Mohamed spočet ravno na ta dan v tednu.
Tudi s samo pripravo te posebne jedi je cel kup povezanih navad, kuhanje pa poteka po strogo določenem vrstnem redu. Najprej se meso zapeče na rastlinskem olju ali ovčjem loju, nato se mu doda belo in rumeno korenje, čebula, riž, voda in začimbe, največkrat se uporablja mešanica soli, popra, kurkume, rdeče paprike in kumina. Po uzbekistanski tradiciji mora vsak krožnik palova spremljati še kruh, ki mu tamkaj rečejo non, običajno pa ga malicajo za večerjo. Poleg kruha za nepogrešljiv dodatek k palovu sodijo še solate s svežo ali vloženo zelenjavo, sadje in jagodičevje, paradižnik, kumare, hren, redkvica, čebula, zrna granatnega jabolka, grozdje ter zelišča, kot so zelena, koriander, peteršilj, koper, česen in bazilika. Obvezno pa mora biti na mizi še čaj. Črni čaj pijejo večinoma v Taškentu, medtem ko v drugih provincah Uzbekistana največkrat srebajo zelenega. V domači hiši palov tradicionalno pripravljajo ženske, v restavracijah in ob posebnih priložnostih, ko je treba skuhati malce več porcij, pa delo prevzamejo v svoje roke moški, ker se kuha v velikih litoželeznih loncih oziroma kotlih, imenovanih kazan, in je posledično za mešanje potrebno več fizičnega napora. V najbolj znani restavraciji, ki slovi po palovu, Besh Qozon v glavnem mestu Taškent dnevno postrežejo kar med pet tisoč in osem tisoč porcij, ki jih cmarijo v devetih ogromnih kotlih na drva. Kako je cenjena ta uzbekistanska specialiteta, na neki način dokazuje ponarodeli rek, ki se v praksi menda ne udejanja, pravi pa, da če gost ne poje svojega palova do konca, ker mu ni všeč okus, se to šteje za nekaj tako sramotnega, da lahko tisti, ki ga je pripravil, celo upravičeno razmišlja o tem, da si vzame življenje.
