Vinoteka Sodček, ki domuje v Radovljici, je ena najstarejših slovenskih vinotek in letos praznuje svoj trideseti rojstni dan. Ob pomoči žene ter hčerke in njenega moža jo vodi Aleš Čebašek.
Letos vinoteka Sodček praznuje častitljivih 30 let in je verjetno najstarejša še vedno delujoča vinoteka v Sloveniji. V Ljubljani na primer se je prva moderna vinoteka Movia odprla šele leta 1999, prej je bil edina na Gospodarskem razstavišču.
To, da je iz Sodčka nastala vinoteka, se je pravzaprav zgodilo po naključju. Ko sem pred tridesetimi leti kupil lokal, sem želel, da bi tukaj odprli predstavništvo Kleti Brda in od tukaj pokrivali območje Gorenjske. In to se je tudi zgodilo. Obenem pa je to sovpadlo z obdobjem, ko se je začela pozicionirati nova slovenska vinska scena in so se začele pojavljati prve zasebne blagovne znamke vin, kot so bile Čurin, Kupljen, Movia, Ščurek, Pavo … Prvo zasebno distribucijsko podjetje, ki je takrat prodajalo vina teh vinarjev, je bilo Vivat iz Mengša, v Ljubljani pa je bila edina vinoteka Bradeško na Gospodarskem razstavišču. Ko je Vivat propadel, sem začel hoditi do vseh teh novih vinarjev, da bi svoj portfelj vin, na katerem so bila le vina Kleti Brda, razširil. In še danes je naša osnovna dejavnost, da z vini zalagamo restavracije, gostilne in hotele na Gorenjskem, Sodček pa je klasična prodajna vinoteka in vinski bar.
Glede na to, da ste locirani na Gorenjskem, o lokalni ponudbi vin ne morete govoriti. Kako ste selekcionirali vinarje, ki jih imate danes na vinski karti tako v trgovini kot v lokalu?
Usmerjeni smo zgolj na slovenske vinarje, sodelujemo pa predvsem s tistimi, ki so na trgu že dlje časa in imajo za seboj dvajset, trideset trgatev. Večkrat me sicer kdo vpraša, ali bi ga zastopali kot distributerji, in tudi sam veliko pokušam vina, ampak tako dolgo sem že v poslu, da približno vem, kaj se prodaja. Predvsem gre za to, da pri veliko pridelovalcih mlajše generacije ni stalne kakovosti v smislu več zaporednih letnikov. Če se odločim za kakšnega novega vinarja, ga prej spremljam vsaj tri ali štiri leta, da se prepričam, da ni bil zgolj en posamezni letnik odličen, preostala dva pa sta bila povprečna.
Ali gostom, ki pridejo v vinoteko, omogočite tudi obisk posameznih vinarjev, če si to želijo?
Seveda jim lahko omogočimo, da pridejo do katerega, če si to želijo, tudi sami organiziramo kakšne izlete v posamezne vinske kleti za naše gostince, ampak predvsem v zimskem času, ker smo poleti kar precej zasedeni.
Je med vašimi gosti več takšnih, ki pridejo v Sodček na kozarec vina ali dva, ali takšnih, ki pridejo kupit steklenico ali dve za domov?
Presenetljivo je veliko takšnih, ki se na poti na smučanje ali z njega ustavijo pri nas, da kupijo karton vina ali dva. Pa tudi poleti se tukaj velikokrat ustavijo, da prvič prespijo, saj je Radovljica prav tako na poti iz severnih evropskih držav proti Hrvaški ali Grčiji. Že zdaj dobivam veliko elektronske pošte in sprašujejo me, kje bi lahko pozno spomladi ali poleti prespali, kaj dobrega pojedli in seveda pokusili kakšen kozarec slovenskega vina. Na ta račun imamo veliko strank, ki so naključno prišle do nas, pa se vračajo že dvajset ali več let. Tudi spletna trgovina, ki smo jo uvedli pred osmimi leti, kar dobro funkcionira. Je pa večina kupcev, ki naročajo vino prek spleta, iz tujine.
So vaši glavni gostje domačini z Gorenjskega ali turisti?
Od prvega januarja do velike noči so naši gostje bolj kot ne le Slovenci. Potem pa pridejo turisti in so v večini, ker k nam hodijo tudi gostje, ki spijo po hotelih na Gorenjskem, ki jim distribuiramo vino. Kar zadeva turiste, bi na tem mestu pohvalil radovljiški javni zavod za turizem, ker zna poskrbeti, da turisti zavijejo tudi v naše mesto. Moje osebno mnenje je, da noben turist ne pride v Radovljico, ampak vsi pridejo na Bled. Ampak če prideš tja za tri, štiri dni, nimaš tam kaj početi, tako da zavijejo še v Radovljico. Nasploh gostje iz Zagreba že leta in leta tradicionalno prihajajo v Radovljico kaj pojest, ko se vozijo s smučanja. Zadnja leta je vse več turistov tudi iz ZDA, ki sem prihajajo v večjih skupinah.
Pa pridejo v Sodček tudi lokalni prebivalci iz Radovljice in okolice na kozarec vina ali špricer?
Seveda. Ena miza je vedno rezervirana za naše stalne goste. Je pa tako, da se večkrat zgodi, da so ob petkih zvečer potrebne rezervacije miz. Razen tiste, seveda, ki funkcionira kot neke vrste klubska miza.
Povpraševanje po vinih v vinotekah je na neki način preslikava trenutnih pivskih trendov. Kaj se trenutno najbolje prodaja?
Pred nekaj leti so bila sila moderna oranžna vina, ampak so bili tisti, ki so jih naročali, večinoma bolj radovedneži kot pa pravi poznavalci vin. Je pa res, da je bilo pred leti med temi oranžnimi vini tudi marsikatero na meji pitnosti, danes pa so tudi v tem segmentu vina veliko bolj kakovostna. Trenutno bi lahko rekel, da so v modi predvsem penine in bela vina. Je pa res, da pride k nam veliko gostov, ki si želijo predvsem pokusiti čim več različnih slovenskih vin in jim je vseeno, ali so bela, rdeča ali oranžna.
Pa tujci poznajo slovenska vina?
Zelo slabo. So pa vedno presenečeni, kako dobra vina imamo. Menim, da bodo morali slovenski vinarji za prepoznavnost naših vin storiti veliko več kot doslej.
Koliko posameznih etiket vin pa imate na kozarec v svoji ponudbi?
V vinoteki imamo na voljo več kot 350 različnih etiket, v samem lokalu trenutno približno dvajset vin, spomladi in poleti pa tudi tam do štirideset. Če pa si kdo zaželi pokusiti še kaj drugega, lahko odpremo vsako steklenico.
V Italiji, Franciji ali Španiji je tudi navada, da ko v vinoteki naročiš kozarec vina, dobiš zraven še kup spremljajočih jedi in ne zgolj koščka kruha, sira, salame ali pršuta. V Sloveniji te tradicije ni, pa tudi pri vas niste šli v to smer.
O tem smo res razmišljali, ampak v Sloveniji te navade res ni in zato se na koncu za to nismo odločili. Zato pa imamo več degustacijskih menijev, ki zajemajo več vzorcev vin ter okusen prigrizek, sestavljen iz različnih vrst pršuta, sira in oljčnega olja. Kar zadeva pršut, največ sodelujemo s slovenskimi proizvajalci, kot sta Cigoj iz Vipavske doline in Ravbar s Krasa, v ponudbi pa imamo tudi izdelke sirarne Golden ring iz Vipavske doline.
So pa vaše cene vin precej nižje od cen povsem enakih vin, ki jih lahko pijemo v Ljubljani ali kakšnem drugem turističnem slovenskem kraju. Kako vam to uspeva?
Zame osebno je najpomembnejše to, da ljudje hodijo k nam in so zadovoljni s postrežbo in kakovostjo vin, ki jih imamo v ponudbi. S cenami ne pretiravamo, ker si ne želim postati milijonar, ampak bi rad, da bi čim več ljudi spoznalo vina slovenskih vinarjev, pri tem pa bi lahko dostojno živela vsa družina. Kajti v vinoteki smo zaposleni le jaz, žena, hči in njen mož.
Gorenjska je edina slovenska regija, kjer ne raste trta. Danes se v vinskem svetu vse bolj uveljavljajo tudi države, ki prej niso bile znane pridelovalke vina. Pa najsi gre za Dansko, Škotsko, Anglijo, Norveško ali Švedsko. Ali lahko pričakujemo, da bodo tudi na Gorenjskem že v bližnji prihodnosti začeli rasti vinogradi?
O tem se s posameznimi vinarji vedno več pogovarjamo, ker snega praktično ni več. Kot sami pravijo, bi se dalo na Gorenjskem gojiti trte na prisojnih legah, tam, kjer sneg, če že je, najhitreje skopni. Ampak kolikor je meni znano, tega za zdaj ni poskusil še nihče, pa čeprav so v preteklosti tukaj že rasle samorodne trte.
