Fäbod in seter je nekakšna skandinavska oblika planšarstva, kot ga poznamo v alpskem svetu. Gre za hiške oziroma mini kmetije, ki jih na Švedskem imenujejo fäbod, na Norveškem pa seter, okrog katerih se poleti pasejo krave, koze in ovce. Na njih se ukvarjajo predvsem s predelavo mleka in mesa, v zadnjih letih pa so postale tudi močan turistični magnet. Ker je takšnih pašniških kmetij v obeh državah vse manj, na Norveškem naj bi jih bilo še kakšnih 750, na Švedskem pa še bistveno manj, okrog 250, so pri Unescu sklenili, da bodo znanje, tradicije in prakse, povezane s pašništvom na obrobnih območjih in obrtniško pridelavo hrane, uvrstili na svoj seznam nesnovne kulturne dediščine predvsem zato, ker je takšno k naravi usmerjeno kmetovanje vredno ohraniti za naslednje generacije.
Kot so zapisali ob uvrstitvi na seznam, kar se je zgodilo lani, se na Švedskem in Norveškem poletno kmetovanje nanaša na vsakoletno spomladansko selitev na bolj odročne pašnike gorskih in gozdnih območij, vključuje pa znanje o živinoreji in pastirstvu, proizvodnji mleka, gospodarjenju z zemljišči in rokodelstvu.
Hkrati je pomemben kulturni vidik, ki vključuje pastirske klice, pesmi, pripovedovanje zgodb in obrede, same prakse in izrazi poletnega kmetovanja pa so navdihnili tudi literaturo in druge vrste uprizoritvenih in vizualnih umetnosti. V obeh državah sicer obstajajo različne vrste poletnih kmetij, od bolj tradicionalnih do modernih in od zasebnih do zadružnih. Na nekaterih več poudarka namenjajo kmetijski dejavnosti s poudarkom na tradiciji, na drugih pa se bolj osredotočajo na turizem in širjenje zgodovinskega znanja in praks. Vsem pa je skupno to, da se ob koncu sezone tako ljudje kot živali vrnejo na svojo primarno domačijo.
Na Švedskem meso, na Norveškem mleko, maslo in sir
Kljub skupni skandinavski zgodovinski dediščini – najstarejši zapiski iz Norveške o tovrstnih kmetijah segajo v 11. stoletje, čeprav raziskovalci trdijo, da gre za tradicijo, ki je bila v veljavi že bistveno prej – je bil razvoj poletnega pašništva v zadnjem stoletju v obeh državah precej drugačen zaradi različnih kmetijskih predpisov, ki veljajo v obeh državah.
Številne poletne kmetije na Švedskem se danes bolj kot na predelavo mleka osredotočajo na proizvodnjo in predelavo mesa ali turizem, medtem ko sta na Norveškem še vedno ključnega pomena proizvodnja in predelava mleka, zato so posamezne mlekarne v okolici obvezane, da odkupujejo mleko s seterjev. Sicer pa mleko krav, ovac ali koz na poletni kmetiji predelajo v maslo, sir, kislo mleko in kislo smetano.
A ne glede na to, ali gre za kmetije bolj mlečne ali mesne narave, se, kot so še dodali pri Unescu, s poletnim kmetovanjem povezano znanje in spretnosti prenašajo znotraj družin ali z izkušenih kmetov na novince. Lokalne srednje šole in kmetijske šole zagotavljajo formalno usposabljanje, praksa pa se prenaša tudi na ekskurzijah, v poletnih taborih in šolah. In če se kdo sprašuje, kakšen smisel ima tovrstno kmetovanje v času intenzivnega in visokotehnološkega kmetijstva, so pri Unescu našli odgovor in zapisali, da gre pri poletnem kmetovanju za uporabno znanje, ki omogoča lokalno pridelavo hrane z malo tehnološkega truda, poleg skromnega vira dohodka prispeva k dobremu počutju ljudi in živali, pridelavi kakovostnih živil in biotski raznovrstnosti, hkrati pa je vir ponosa, ki mnogim skandinavskim družinam daje občutek identitete.
