LOO-BLAH-NAH oziroma Lublana, kot bi fonetično zapisali ime kraja, v katerem nastaja pivo z zelenim zmajem na etiketi, domuje v Črnučah kjer imajo tudi degustacijski prostor in lokal, na osrednji ljubljanski tržnici pod arkadami pa je še mestna izpostava oziroma pivnica, kjer ob svojih zvarkih organizirajo še pub kvize in razna druženja.
Že kar precej let se delež piva, ki ga zvarite kraft pivovarji, na slovenskem trgu vrti okrog dveh odstotkov, čeprav se je napovedovalo, da bo zrasel do evropskega povprečja, ki je tam nekje okrog pet do šest odstotkov, v ZDA celo 15 odstotkov. Kaj je razlog, da se to ni zgodilo? So ljudje začeli spet piti konvencionalno pivo?
Dejstvo je, da kraft pivovarstvo v Sloveniji po covidu stagnira, in s to težavo se srečujejo tudi kolegi v Italiji, na Hrvaškem pa še kje drugje. Razlogov za to je več. Eden je vsekakor cena kraft piva, ki je višja od cene piva, ki ga varijo multinacionalke, zato je veliko tistih, ki so prisegali na kraft, spet začelo piti konvencionalno pivo. Drugi razlog je, da nove generacije ne pijejo več toliko alkohola, kot so ga prejšnje, in imajo raje nizkoalkoholne ali celo brezalkoholne pijače, tretji pa ta, da so se tudi pivci kraft piva nekoliko naveličali piva z močnimi hmeljnatimi okusi.
Ste razmišljali, da bi tudi sami začeli proizvajati kakšno nizkoalkoholno ali brezalkoholno pivo?
Že več kot tri leta imamo v ponudbi pivo little IPA, ki vsebuje le 2,9 odstotka alkohola. Za tehnologijo, s pomočjo katere bi lahko začeli proizvajati brezalkoholno pivo, pa bi potrebovali spet večjo investicijo. Vendar s ceno tega piva ponovno ne bi mogli konkurirati velikim koncernom, po drugi strani pa je tudi že nekaj slovenskih mikropivovarn prišlo na trg s svojim brezalkoholnim pivom, tako da se v proizvodnji brezalkoholnega piva ne vidimo. Smo pa razvili brezalkoholno pijačo hop water, kot ji rečejo v ZDA, kjer gre za mineralno vodo, infuzirano s hmeljem. Ta proizvod je vsaj v Združenih državah čedalje bolj priljubljen. Ampak na koncu se je zalomilo pri prodajnih kanalih in marketingu, tako da smo projekt za zdaj opustili.
Maja prihodnje leto bo deseta obletnica vaše pivovarne v Črnučah. Kako vidite teh deset let, odkar ste na trgu?
Predvsem je zanimivo to, da se razen tega, da so se ljudje navadili, da ne obstajata le laško in union, ni kaj bistveno spremenilo. Del trga že redno posega po klasičnih kraft slogih piva, kot so pale ale in IPA, vendar pa ta trg ne sprejema specialnih piv, kot so na primer kisla piva. Ta se pri nas nikakor niso prijela tako kot drugod po svetu. Pri nas lahko prodaš dvesto, tristo litrov teh specialnih piv in to je vse, potem pa se moraš ukvarjati s tem, kam bi jih lahko izvozil. Vse to je bil tudi eden od razlogov, da smo začeli proizvajati naše pivo klasik, ki je pivo sloga lager, po katerem je največ povpraševanja. Danes je spet porast klasičnih okusov piva in temu smo se pač prilagodili tudi mikropivovarji. Morda se bo slišalo nenavadno, ampak danes so najbolj prodajana piva kraft pivovarjev klasični lagerji, potem pa pridejo na vrsto piva sloga pale ale ali IPA.
V Ljubljani sta po odhodu Uniona iz Šiške pravzaprav ostali le dve pivovarni – vaša LOO-BLAH-NAH, ki domuje v Črnučah, in bežigrajski Tektonik. Ob Kratochwillu, ki pivo vari le za svojo pivnico, in pivovarni Rooster z Lavrice, ki deluje bolj kot hobi program. Kako to, da je bogata pivovarska tradicija v Ljubljani tako zelo zamrla?
Preprosto zato, ker z vsemi obremenitvami, ki nam jih nalaga država, proizvodnja piva ni več dobičkonosna. Pa ne, da bi zdaj napadali to vlado, ampak to, kar se je zgodilo v zadnjih štirih letih, je za nas pivovarje popolna katastrofa. Konkretno se je podražilo prav vse: od surovin do energetike, transporta in še cela vrsta drugih stroškov. Potem nam pa še država dvigne trošarine na alkohol, uporabnino za vodo, stroške ravnanja z odpadki, da ne govorimo o dodatnih obremenitvah dela. Mikropivovarstvo je v Sloveniji postalo poslovno nezanimiva zgodba. Ko se mikropivovarji pogovarjamo med seboj, marsikdo reče, da bi zaprl proizvodnjo, če ne bi bilo zadaj kreditov, ki jih je treba odplačevati. Pivovarji cen naših kraft piv ne moremo več dvigovati, ker so že tako in tako visoke, vsako leto pa dobimo kakšno obremenitev več. Eden zadnjih udarcev je na primer ta, da bo ljubljanska občina prihodnje leto podražila znesek za uporabo gostinskih vrtov za štirideset odstotkov. To pomeni, da bodo gostinci ta strošek morali vkalkulirati v cene in tako se bo pivo, tako kot vse druge pijače, še podražilo in se bo marsikdo odpovedal druženju ob pivu na katerem od ljubljanskih vrtov.
Ampak če se je Union, nekdanji pivovarski ponos Ljubljane, poslovil, ali ne bi bilo logično, da bi ljudje začeli piti pivo LOO-BLAH-NAH in tektonik? Po ljubljanskih lokalih se nikjer ne izpostavlja teh dveh blagovnih znamk piva kot nekaj, kar je narejeno v Ljubljani.
To je res, ampak znamka Union še obstaja in pravzaprav ni nikomur mar, da se ne proizvaja več v Ljubljani. Lokalpatriotizem pri pivu je z novejšimi generacijami umrl. Tudi ko prodajamo pivo po lokalih, gostincev argument, da je naše pivo narejeno v Ljubljani, ne prepriča. To ne igra nobene vloge več.
Ampak saj tudi turisti, ki so v središču mesta že najbolj prevladujoč živelj, verjetno želijo nekaj avtohtonega.
To že, turisti sprašujejo po tem, ampak v središču Ljubljane se vse prodaja kot avtohtono, tudi union.
Tudi vi imate dva svoja lokala. Degustacijski prostor, ki deluje kot klasičen kvartovski lokal v Črnučah, in pivnico na osrednji tržnici v centru mesta pod arkadami. Sta to vaši ključni prodajni mesti?
Ključni prodajni kanali za nas so gostinski lokali, v katerih prodamo približno 65 odstotkov svoje proizvodnje. Nadaljnjih 25 odstotkov prodamo v trgovinah večjih trgovcev, pri katerih smo prisotni prek distributerja, le kakšnih 10 odstotkov pa prodamo v lastni prodaji. V lokalu v Črnučah bomo v kratkem začeli pripravljati tudi hrano. Je pa zanimivo, da lokal v Črnučah vsak dan obišče vsaj ena družba turistov, ki želijo pokusiti naše pivo. V mestu pa hrane nimamo, ampak strežemo le prigrizke, zato pa organiziramo kar precej dogodkov. Ob torkih imamo angleški pub kviz, ob sredah slovenskega, ob četrtkih mednarodne dneve, ob sobotah pa je heavy metal večer. Pub kviz scena v Sloveniji se kar precej dobro razvija. Želimo pa, in tudi intenzivno delamo za to, da najdemo prostor, v katerem bi lahko odprli klasično pivnico, kot jih imajo na primer na Češkem ali v Nemčiji, in bi ob pivih stregli še hrano. Prepričani smo, da Ljubljana potrebuje pravo klasično pivnico.
Je pa precej nenavadno, da imate v obeh lokalih na meniju pijač poleg svojih piv tudi union. Kako to?
Imeti lokal je prav tako posel, kot je proizvodnja piva. Če si stranke želijo imeti pivo union, jih od tega ne bomo odvračali. Ni pa ta odstotek spet tako velik. Na tržnici prodamo približno deset odstotkov uniona, vse drugo je naše pivo. Sem pa tja imamo tudi dogodke, na katere povabimo še kakšnega drugega slovenskega kraft pivovarja. Sicer pa je na meniju pijač vse, kar se pije. Od vina in koktajlov do kave in brezalkoholnih pijač … Te stvari preprosto moraš imeti, ker morda trije pijejo pivo, četrti pa ne. Če tega ne bi imeli, bi imeli manj prometa.
Ena od posebnosti so tudi koktajli na osnovi piva. So se ti prijeli med gosti?
Zelo. Ravno smo dali v ponudbo novega na osnovi piva sloga porter in kave, sicer pa sta naša najbolj prodajana koktajla rossi in hop collins, v prvem so skupaj v kozarcu naše pivo klasik, sprite in grenadine, v drugem pa american IPA, džin in limonin sok.
