Manioko, ki sicer izvira iz Južne Amerike, a se je s širjenjem kolonializma udomačila tudi v tropski in subtropski Afriki in Aziji, poznamo tudi pod imenom kasava, juka in tapioka, odvisno od načina predelave te rastline. Nadzemni del rastline, ki zraste do okoli treh metrov višine, je sicer strupen, zato pa je, če je termično obdelan ali fermentiran, užiten njen gomolj, ki danes predstavlja eno najpomembnejših kulturnih rastlin za več kot 800 milijonov ljudi, ki živijo v tropskem in subtropskem pasu. Za največje pridelovalke veljajo Nigerija, Tajska, Brazilija, Indonezija in Demokratična republika Kongo.
Posušeni in zmleti gomolji so osnova za proizvodnjo maniokine moke, ki se v trgovinah največkrat pojavlja pod imenom kasava, uporablja pa se za peko kruha, tortilj in drugih izdelkov. Iz nje izdelujejo tudi kaše, same gomolje cvrejo in kuhajo, iz njih pa proizvajajo tudi škrob, ki je znan kot tapioka in se uporablja za pripravo pudingov, sladic ter za zgoščevanje juh. V Slonokoščeni obali je manioka osnova za tamkajšnjo nacionalno jed attieke. Kot so zapisali pri Unescu lani, ko so tamkajšnji kulinarični ponos uvrstili na svoj reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, ta znamenita jed velja za nepogrešljiv del vsakdanjika ter predstavlja simbol identitete in ponos prebivalcev Slonokoščene obale, vse bolj priljubljena pa postaja tudi zunaj njenih meja.
Znanje gre iz roda v rod
Priprava attiekeja si po prepričanju Unescovih popisovalcev dediščine zasluži poseben status zato, ker gre za dolgotrajen proces, ki zahteva spretnost in potrpljenje. Maniokine gomolje se najprej olupi in nariba, da fermentirajo, kar daje attiekeju značilen, rahlo kiselkast okus. Nato fermentirano maso posušijo, presejejo in na koncu skuhajo na pari, da dobi rahlo in zrnasto teksturo, podobno kuskusu.
Attieke je vsem dostopen in cenovno ugoden obrok, zato ga malicajo vsak dan, naj bo to na podeželju, na uličnih stojnicah ali v boljših restavracijah urbanih središč Slonokoščene obale, kot sta Abidžan in Yamoussoukro. Največkrat ga postrežejo kot prilogo k ribam, piščancu, govedini ali zelenjavi, pogosto pa mu pridajo še svežo čebulo, paradižnik in pekočo omako, kar naj bi ustvarilo harmonično kombinacijo okusov.
Kot so še zapisali ob uvrstitvi na seznam nesnovne kulturne dediščine, so v proces priprave maniokinega kuskusa vključene celotne skupnosti. Dekleta in ženske attieke kuhajo in prodajajo, kar jim zagotavlja finančno avtonomijo in socialno integracijo, moški pa gojijo manioko, jo obirajo, prevažajo in meljejo.
Znanje se prenaša iz roda v rod v družinskem krogu. V preteklosti je bil proces priprave attiekeja sicer povsem ročen in je zahteval skupinsko delo, danes pa že uporabljajo sodobnejše metode in mehanizacijo za komercialno proizvodnjo, ki jo je spodbudilo naraščajoče prebivalstvo. Po mnenju Unesca pa je kljub temu ta jed iz Slonokoščene obale še vedno trdno zasidrana v zavesti celotne družbe in močno vpliva na vsakdanji način življenja v tej zahodnoafriški državi ter je kot taka simbol družabnosti, tradicije na družinskih srečanjih, praznovanjih in drugih posebnih dogodkih.
