V Istri sta tradicionalno prevladovali dve sorti – refošk in malvazija, s tem, da je bil še pred kratkim glavni adut refošk, ki je bil dolga leta najbolj prodajano vino v Sloveniji. Danes je sortna sestava vinogradov v slovenskem delu Istre precej pestrejša, glavna zvezda pa je postala malvazija. Kako vidite preskok od refoška k malvaziji?

Sam se še vedno največ posvečam refošku, v vinogradih imam približno šestdeset odstotkov trt refoška in trideset malvazije, preostalih deset odstotkov pa so trte chardonnayja, merlota, rumenega muškata in cabernet sauvignona, s katerimi nekako zaokrožujem svoj portfelj vin in so namenjene, če se malce bolj po domače izrazim, za igranje z določenimi slogi vina. Pravi karakter Istre nedvomno predstavljata le refošk in malvazija. To, da je prav malvazija stopila v osredje, je v največji meri posledica tega, da so zadnja leta v modi predvsem bela sveža vina, zaradi česar sta povpraševanje in sama prodaja refoška krepko upadla, kar za našo regijo, iskreno rečeno, predstavlja kar precejšen problem. Prepričan sem, da smo se istrski vinarji znašli pred izzivom, saj smo naredili premalo za to, da bi refošk obdržal svoj sloves najbolj prodajanega vina. Ampak tukaj govorim o današnjem refošku, ki je drugačen od tistega refoška, kot ga je večina poznala pred leti, in je bil po svoje kriv za to, da se mu je marsikdo odpovedal.

Kako to mislite?

To je bilo neustekleničeno mlado, sveže vino s precej visoko stopnjo kisline. Današnji refošk je bolj zrel, bolj poln in bolj eleganten. Tudi pridelava grozdja je povsem drugačna, zato ga moramo ponovno postaviti na noge in ga tržiti v tem smislu.

Kaj pa cena? Če je bila cena refoška nekoč dva evra, lahko danes dobimo refošk, ki stane 40 evrov in več za steklenico. Je imelo tudi to vpliv na manjšo prodajo?

Ne. Vino ni stvar cene, ampak karakterja in tipologije vina. Tisti, ki danes kupi refošk za petnajst evrov, je nad njim navdušen. Če pa komu ponudiš refošk kar tako za pokušnjo, bo takoj rekel, ne, hvala, ker ima v glavi predstavo o tistem nekdanjem refošku za tri evre, ki mu ni bil všeč in ga zato ni pripravljen niti pokusiti.

Če sta nekdaj malvazija in refošk veljala za paradni sorti v Istri, sta danes obe sorti močno prisotni v Vipavski dolini, Goriških brdih in na Krasu. V Brdih pridelajo že skoraj toliko refoška kot v Istri, malvazija pa je nasploh postala paradna sorta tako v Brdih in Vipavski dolini kot na Krasu. Kako gledate Istrani na konkurenco od tam?

Konkurence z refoškom se ne bojim. V Brdih in Vipavski dolini lahko refošku konkurirajo le v segmentu svežih vin. V Istri imamo najbolj idealne pogoje za refošk in bi ga zato morali prodati največ, trenutno pa se največ proda malvazije, s katero se vinarji vse bolj mučimo zaradi vremenskih sprememb. So pa malvazije iz drugih primorskih okolišev bistveno bolj konkurenčne našim istrskim. Sicer so drugačne, ampak tudi tam je pridelajo vedno več, ker je res čudovito vino in se dobro prodaja, saj je v trendu.

Nasploh se zdi, da prepoznavnost Istre, če jo gledamo kot blagovno znamko vinske regije, precej zaostaja v primerjavi z drugimi slovenskimi regijami, kaj šele za hrvaškim delom Istre.

To je popolnoma res. Istrski vinarji nimamo skupne strategije in vsak dela po svoje, zato se v smislu trženja Istre kot blagovne znamke premikamo po polžje. Vedno sem bil zagovornik tega, da bi se morali vinarji združiti v konzorcij in narediti strategijo za skupno trženje naših vin. Ampak te vizije kar nekako ni. Imamo nekaj dogodkov, kot so Festival malvazije, Refuscus Mundi in Festival oranžnih vin, kjer si prizadevajo za promocijo sorte in stilov vina, nimamo pa aktivnosti, ki bi bile ciljno usmerjene v ustvarjanje prepoznavnosti in dviga ugleda naše Istre.

Je to morda zato, ker se vinarji med seboj gledate postrani?

Nikakor ne. Med seboj smo v splošnem v dobrih odnosih, ampak težko se kaj konkretno zmenimo. Vedno kadar se dobimo, se veliko pogovarjamo, kaj popijemo, težko pa si najdemo čas in prevzamemo iniciativo za konkretne stvari. Tako bolj po istrsko. Ampak sem optimist. Prepričan sem, da prihaja čas, ko bo v nas dozorelo zavedanje, da lahko le skupaj kaj naredimo za prepoznavnost naših vin in Istre kot vinske regije.

Pa saj bi se lahko povezali z Istrani s hrvaške strani meje. Oni so prepoznavnost Istre kot blagovne znamke vinske regije že spravili na svetovni zemljevid.

Se popolnoma strinjam. Mi, v slovenskem delu Istre, si ne moremo prizadevati za prepoznavnost blagovne znamke slovenske Istre. To bi bil samomor. Istra je Istra. Je na obeh straneh meje. Je pa tudi res, da imajo Hrvati na svojih etiketah vin zapisano Istro kot vinsko regijo, česar pa se uradno v Evropski uniji ne sme napisati, saj bi po evropski zakonodaji moralo pisati hrvaška Istra. Tako kot mi morali imeti na etiketah zapisano slovenska Istra. Za Evropo sta to dve različni regiji.

Vaša vina so biodinamične pridelave, pri čemer se, ko govorimo o biodinamiki, največ govori o delu v vinogradu. Koliko pa je biodinamičnih metod pri vinifikaciji in kletarjenju?

Moja vina so res biodinamične pridelave, ampak certifikata pa nimam. Od leta 2010 imam ekološki certifikat, biodinamiko pa vključujem v proces tako v vinogradu kot v kleti, kolikor se mi zdi, da je pač treba, in kolikor mi lastni ritem dovoli. Sledim setvenemu koledarju Marie Thun, uporabljam nekaj biodinamičnih preparatov, predvsem pa se posvečam kompostu. Nisem ekstremist. Rad imam naravo, njen naravni ritem, ampak po drugi strani imam rad bogata karakterna vina, ki imajo eleganco. Pri biodinamiki je osnova ta, kdaj je treba kaj postoriti v vinogradu ali kleti. Načeloma se vina pretakajo ob polni luni, ko gre moč energije navzgor, vino pa se polni v steklenice ob prazni luni, ko gre energija navzdol. Ampak še vedno je glavna moja energija, ki se prenese na trto ter v grozdje in vino.

Glede teh pojmovanj se zdi, da je nastala prava zmeda. Obstajajo ekološka vina, obstajajo biodinamična, v zadnjem času se je začel uporabljati izraz naravna vina. Kako naj se potrošniki znajdemo v tem prepletu različnih pojmovanj?

Biodniamična vina so nadgradnja ekoloških, vendar biodinamičnega certifikata veliko vinarjev nima, čeprav delajo po načelih biodinamike. Naravna vina pa je neki splošen izraz za vina, ki so pridelana s spontano fermentacijo, brez kakršnih koli dodatkov, dovoljen je samo ščepec žvepla pred ustekleničenjem. Morda bi nekateri rekli, da ne smejo vsebovati niti žvepla, ampak to je stvar širše debate. Pri ekoloških vinih je na primer filtracija dovoljena, pri naravnih vinih pa ne. Sam vseeno zagovarjam pikico žvepla pri ustekleničenju. Ampak če je neko vino naravno, to samo po sebi še ne zagotavlja, da je tudi kakovostno. Včasih ima ta beseda tudi negativno konotacijo, saj je to polje naravnih vin zelo široko in marsikdaj se med to množico znajdejo tudi vina z napakami.

Vino je postalo del gastronomskega turizma, ampak v vsem delu slovenskega dela Istre je degustacijskih prostorov pri vinarjih izredno malo, tudi vinotek je za vzorec, prenočišč praktično ni.

To je res rakava rana Istre, ampak vsi vinarji imamo ogromne težave pri pridobitvi kakršnih koli gradbenih dovoljenj ali legalizaciji objektov. Sam sem v fazi pridobitve dovoljenja za širitev kleti, imam pa že urejen degustacijski prostor, vendar so degustacije le ob prehodnem naročanju.

Imate pa tudi neke vrste tržni projekt – naredi svoje vino, v okviru katerega lahko posameznik najame določen del vinograda ali pa mu posadite trte, v vsakem primeru pa mu iz tega vinograda pridelate vino z njegovim podpisom, ob čemer lahko vse procese spremlja po spletu. Že imate kaj takšnih vinarjev?

V bistvu izhajam iz želje, da pridelujem vino za znanega kupca. Na voljo dam možnost, da ga skupaj ustvarimo in postane njegovo osebno vino, z lastnim pečatom oziroma podpisom. Sicer imamo še veliko idej v prihodnosti, kako razvijati zgodbo, vendar nas še prej čaka več investicij v klet, ki je trenutno naša glavna omejitev.