Čeprav jih poznajo tudi v drugih kavkaških državah, Turčiji ter Srednji Aziji in na Bližnjem vzhodu, so Unescovi popisovalci zapisali, da so v Azerbajdžanu kljub modernizaciji družbe še vedno prisotni v mnogih domovih, restavracijah in gostilnah ter so tesno povezani z vsakdanjim življenjem tamkajšnjih prebivalcev. Tandir v tej gorati državi ob Kaspijskem jezeru ni le kulinarični pripomoček, temveč ima tudi globok kulturni pomen, saj se okrog peke v teh posebnih pečeh pletejo ustna izročila, verovanja in rituali.
V številnih azerbajdžanskih družinah se namreč tandir uporablja že generacije, najpogosteje je tudi središče družinskega in družabnega življenja. Običajno so tandirji narejeni iz posebne vrste gline, ki ji včasih dodajo živalske dlake in rastlinska vlakna, da povečajo trdnost, peč pa ima obliko navpično postavljenega valja ali rahlo stožčaste posode. Mojstri peč najprej oblikujejo in posušijo na zraku, nato pa v njej zakurijo močan ogenj, da dobi potrebno trdnost.
Tandir je lahko vkopan v tla ali postavljen nad površino, odvisno od regionalnih posebnosti in namena uporabe. Kot so zapisali pri Unescu, peka v tandirjih za Azerbajdžance pomeni družinski ritual, tradicijo izdelovanja tandirja in peke kruha pa posamezne družine ohranjajo z znanjem, ki se prenaša iz roda v rod. Nove generacije pri peki aktivno sodelujejo že od mladih nog in se učijo spretnosti, kar zelo krepi družinske vezi in spodbuja občutek solidarnosti v skupnosti.
Tandirjev ne uporabljajo le za peko kruha, ki ga v Azerbajdžanu še posebej častijo in je znan po dolgem roku trajanja, kar naj bi simboliziralo dolgoživost in blaginjo v gospodinjstvih, temveč tudi za pripravo mesa, rib in zelenjave, še posebej je čislan tandir kabab – sočno jagnječje ali goveje meso, ki se počasi peče v notranjosti peči. Kruh pečejo tako, da pripravljeno testo oblikujejo v ploščate hlebčke, ki jih pritisnejo na notranje stene razgrete peči, da kruh hitro naraste ter dobi hrustljavo skorjo in značilen dimljen okus.
