Kimči, fermentirana jed iz zelenjave, največkrat zelja in začimb, je ključni del prehrane v obeh Korejah in prav tako kot v Južni Koreji ima tudi v nekoč bratski severni državi poseben kulturni in zgodovinski pomen. Skozi zgodovino je namreč Koreja kot samostojna država obstajala zelo kratek čas. Na Korejskem polotoku so namreč večino časa gospodarile različne kitajske dinastije, kasneje pa so nad današnjim ozemljem obeh Korej vladali Japonci, ki so s tamkajšnjimi prebivalci ravnali s precej s trdo roko. Korejski jezik in literatura sta bila prepovedana, prebivalstvo pa si je moralo spremeniti imena in priimke v japonske. Po drugi svetovni vojni, ko je Japonska kapitulirala, je bila Koreja razdeljena med Sovjetsko zvezo in ZDA. Severni del Koreje je padel pod rusko upravo, južni pa pod ameriško.
Minimalne razlike v receptih
Po krvavi triletni vojni med severom in jugom sta leta 1953 nastali dve državi, Južna in Severna Koreja. Če je med njima precejšnja razlika v političnem smislu in doktrini, pa si današnja naroda še vedno delita gastronomsko identiteto, v katero nedvomno spada priprava kimčija.
Čeprav so kisanje zelenjave s pomočjo mlečnokislinskih bakterij, ki se aktivirajo s pomočjo soli, menda izumili Kitajci med gradnjo Velikega zidu za svojo delovno silo, so se s kislim zeljem in drugo zelenjavo pa tudi morskimi sadeži in ribami, ki so jih konzervirali in ohranjali užitne s pomočjo fermentacije z dodatkom začimb, najbolj proslavili prav Korejci.
V obeh državah kimči, različica našega kislega zelja, ki ga oplemenitijo z najrazličnejšimi začimbami, predstavlja simbol tradicije, skupnosti in samostojnosti. Zaradi gospodarske izolacije in omejenega dostopa do nekaterih sestavin so se nekoč skupni recepti malce prilagodili lokalnim razmeram. Sicer jed v obeh Korejah gospodinjstvih pripravljajo sezonsko, zlasti jeseni, ko poteka kimjang – tradicionalno skupinsko pripravljanje zimskih zalog kimčija, se pa severnokorejski kimči od svojega brata iz Južne Koreje razlikuje predvsem po tem, da ga fermentirajo pri nižjih temperaturah in shranjujejo v zemeljskih shrambah, kar vpliva na njegov okus in teksturo. Prav tako je manj pekoč, ker vsebuje manj čilija, ki je zaradi gospodarske izolacije težje dosegljiv, pri pripravi pa uporabljajo manj morskih sadežev in fermentiranih ribjih omak.
So pa zato ponosni da vanj poskačejo sestavine, ki so zrasle na severnokorejskih njivah, naj bo to zelje, ingver ali pa česen, ki so glavni elementi. Zaradi tega, ker ga pripravljajo iz zgolj domačih pridelkov in niso odvisni od uvoza hrane, ga častijo kot jed, ki pooseblja državno samostojnost in je kot tak tudi močan element državne propagande.
Vsesplošna uporaba
Uživajo ga praktično vsak dan kot samostojno jed ali prilogo pa tudi ob posebnih priložnostih, kot so poroke, prazniki, rojstnodnevne zabave, spominske slovesnosti in državni banketi, prav tako ga tudi pripravljajo po vsej deželi, izdelava kimčija pa se v glavnem prenaša z matere na hčer, s tašče na snaho ali ustno med gospodinjami, sosedi, sorodniki in drugimi člani družbe. Pri Unescu so še posebej izpostavili, da dejavnost izdelave kimčija krepi sodelovanje med družinami, vasmi in skupnostmi ter prispeva k socialni koheziji in spoštljivemu odnosu do okolja, saj na ta nacionalni ponos v obliki jedi ne gledajo zgolj kot na jed, temveč kot na dediščino, ki jo je treba ohraniti za naslednje generacije.
