Čeprav kruh iz moke manioke, ki se največkrat pojavlja pod imenom kasava, poznajo v mnogih državah tropske in subtropske Južne Amerike, Azije in Afrike, so Unescovi popisovalci nematerialne kulturne dediščine ugotovili, da ima ta brezglutenski kruh prav posebno veljavo na Kubi, v Dominikanski republiki, na Haitiju, v Hondurasu ter Venezueli oziroma Bolivarski republiki Venezuela, kot je njeno uradno ime.
Manioka, kasava, juka ali tapioka, kot jo pod različnimi imeni poznajo v praktično vseh državah tropskega in subtropskega pasu, velja za eno najbolj osnovnih živil današnjega časa. Nekako na splošno velja, da je manioka rastlina oziroma gomolj, kasava pa moka, narejena iz manioke, škrob iz manioke pa je znan kot tapioka in se uporablja za pripravo pudingov, sladic in za zgoščevanje juh.
Kot so v svojem poročilu zapisali Unescovi poročevalci, je manioka sicer rastlina, ki izvira iz Južne Amerike, danes pa jo na veliko gojijo v Afriki, Aziji, na Karibih in v Latinski Ameriki, saj je odporna proti suši in uspeva tudi na manj plodnih tleh. Ker gomolj manioke vsebuje veliko ogljikovih hidratov in minimalno količino beljakovin ter maščob, je kruh iz kasave bogat z ogljikovimi hidrati, zato zagotavlja dolgotrajno energijo.
Po drugi strani pa je lahko prebavljiv, ker ne vsebuje kompleksnih beljakovin, ki bi lahko povzročale prebavne težave, pripravlja pa se na različne načine, odvisno od regije in lokalnih običajev. Moko povsod naredijo tako, da maniokine gomolje olupijo, naribajo in pustijo fermentirati ali posušijo in zmeljejo ter presejejo z doma narejenim sitom. Iz nje nato odvisno od države zamesijo testo, ki ga oblikujejo bodisi v tanke ploščate kruhe ali debelejše hlebčke, ki jih nato spečejo na vroči plošči, v pečici ali ocvrejo na olju.
Obstajata sicer dve vrsti manioke, sladka in grenka, zato so v vseh zgoraj naštetih državah Latinske Amerike in Karibov različne vrste kruhkov iz kasave lahko slane ali sladke narave. Vsem pa je skupno to, da so hrustljave strukture in na oko spominjajo na mehiške tortilje, s tem, da gre pri večini primerkov za precej večje obsege, kot jih imajo tortilje. Kot so še poudarili pri Unescu, je najbolj hvalevredno to, da se znanje in veščine, povezani s pripravo kasavinega kruha, prenašajo iz generacije v generacijo. Pa naj bo to znotraj posameznih gospodinjstev ali v okviru celotnih skupnosti, medijev in kulinaričnih inštitutov, saj je v vseh državah ta poseben kruh ključni del dnevne prehrane. Ker ne vsebuje glutena, pa je postal priljubljen tudi v zahodnem svetu, saj ga častijo mnogi prehranski in dietni guruji.
