Odraščala je v Blatni Brezovici, se leta 1955 preselila na Vrhniko in se praktično vsak dan celih trideset let vozila na tržnico skupaj s svojimi zdravilnimi rožami in pripravki iz njih, organizirala predavanja in razstave zdravilnih zelišč. Napisala je tudi dve knjigi, leta 2015 je izdala knjigo Čaji dobre misli Terezije Nikolčič – 101 zelišče za ljudi in živali, pred dvema letoma pa še knjigo Zgodbe s tržnice, v kateri opisuje spomine na ljubljansko, pa tudi druge tržnice po Sloveniji.
Kot pravite v svoji knjigi Zgodbe s tržnice, ste prvič za prodajnim pultom na tržnici stali leta 1987 v Logatcu in še istega leta ste prišli že na ljubljansko tržnico. Kako močna je bila takrat zeliščarska scena v Sloveniji?
Zeliščarska scena takrat je bila po eni strani zelo močna, saj so se z nabiranjem zdravilnih zeli in zelišč ukvarjale cele družine, ker se jih je na veliko prodajalo na tržnicah pa tudi vrhniški kmetijski zadrugi ter takratnemu podjetju Gosad. Spomnim se, da je bil gabez, plevel, ki raste na vrtovih, en tak primer, ki smo ga v velikih količinah prodajali zadrugi, čeprav ga danes zaradi toksičnosti močno odsvetujem. Potem so bili lipa, baldrijan, breza, vrbovo lubje in lubje krhlike, pa močvirski oslad … Prav s to rastlino se je včasih izredno dobro zaslužilo. Kdor je bil priden, je lahko v tistih časih zaslužil za nov avto, tako dobre so bile odkupne cene, prodajali pa so ga, kolikor vem, naprej v Francijo. Sploh tukaj na Barju je bilo te rastline ogromno.
Torej je bilo tudi zeliščarjev takrat veliko?
Ne, ni jih bilo veliko, ker tudi znanja ni bilo toliko, kot ga je danes, oziroma če se bolj precizno izrazim, ljudskega znanja o zeliščih je bilo precej, ampak veliko se ga je že pozabilo. Je bilo pa precej nabiralcev, ki so prodajali točno določene rastline zaradi zaslužka. Danes je razno raznih zeliščarjev kot listja in trave, v vsaki vasi jih lahko najdemo in zdi se mi, da danes preveč poveličujejo zdravilne lastnosti vseh mogočih rastlin. Sama nikdar ne razlagam, da če boš popil nekaj čajev, boš nenadoma čudežno ozdravel. Pri prehladih, če te boli želodec, mehur ali ledvice, te tegobe res lahko pozdraviš s čaji, ampak moraš biti discipliniran. Raka pa s čaji ne boš pozdravil. Za to so zdravniki. Zelišča ti lahko samo pomagajo kot pomožna terapija. Konoplja je danes en tak primer, ki naj bi čudežno zdravila vse. Ampak ne vem, ali je temu verjeti. V moji mladosti so iz nje izdelovali vrvi, da bi kdo pil čaj iz konoplje, ni nikomur prišlo na pamet. Sem pa v začetku devetdesetih, leta 1992, organizirala prvo samostojno razstavo zelišč in zdravilnih zeli na Vrhniki, ki je bila hkrati prva razstava zdravilnih rastlin v Sloveniji.
Ali ste nabirali zdravilne rastline samo v naravi ali ste imeli tudi svoj vrt?
Na začetku smo vse nabirali v naravi, in če kakšne rastline ni bilo, smo prišli domov praznih rok. Dan je šel, bencin za avto je šel in nismo zaslužili nič. Zato smo v sklopu družine začeli zelišča gojiti na gričevnatem posestvu nad Blatno Brezovico, kjer sem bila nekoč doma. Matične rastline smo prinesli iz narave skupaj z zemljo in jih nato gojili in razmnoževali. Imeli smo hektar in pol zemlje, na njej okrog 40 zelišč in sedem ljudi, ki so delali. Imeli smo še rastlinjak za trajnice, kot so melisa, meta, ožepek, kitajski ožep, timijan, dobra misel, rman, navadni repik, da jih ni bilo treba saditi vsako leto. Na zeliščarske tečaje sem sama začela hoditi še v Jugoslaviji, spomnim se, da je bil takrat Tito že bolan. Prvi je bil na Vrhniki konec sedemdesetih let, organizirala ga je civilna zaščita, predavanja iz fitoterapije pa je imela zdravnica iz Borovnice, dr. Murnikova. Hoteli so izobraziti zeliščarje, da bi ti lahko o zdravilnih zeliščih poučili ljudi, če bi se začela vojna in bi primanjkovalo zdravil, tako da bi si lahko sami nabrali kakšno stvar za domačo lekarno.
Kam pa ste hodili nabirat divje rastline?
Večina jih je bila iz okolice Ljubljane, najdlje se je hodilo nabirat na Primorsko žajbelj. S pokojnim možem sva 25 let hodila na dopust v Izolo in vsakič sva nabrala žajbelj, odkupovala pa sva ga tudi od nekega gospoda.
Na ljubljansko tržnico ste se vozili trideset let, zeliščarice ste imel svoj prostor pod arkadami. Ste si bile med seboj konkurenca?
Na začetku sem bila na tržnici prisotna občasno, potem pa sem imela stalno mesto in sem na tržnico hodila vsak dan. Sem pa zdravilne rastline na tržnici prodajala v okviru družinskega podjetja Hedera, ki ga je ustanovil sin še v času Jugoslavije. Ko sem prišla v Ljubljano, smo bile na tržnici tri zeliščarice, nato sva bili kmalu zgolj dve, kasneje pa sem ostala sama. Med seboj smo si bile kar precejšnja konkurenca, tako pri cenah kot pri izdelavi različnih pripravkov, po drugi strani pa nam je bila vsem skupaj največja konkurenca centralna lekarna pri Prešernovem spomeniku.
Torej se je od nabiranja zelišč dalo preživeti?
Če si vse nabiral sam, se je kar izplačalo, če si moral plačevati nabiralce, pa je znalo zaškripati.
Torej ste imeli tudi svoje najete nabiralce?
Da. Česar nam ni uspelo nabrati samim, smo tudi dokupili, ker sta moj mož in sestra, ki sta bila pridna nabiralca, umrla. Ampak pri najeti delovni sili je bilo tako, da si jih moral naučiti, kako se nabirajo rastline, in jih podučiti, da jih niso zamenjevali s takšnimi, ki so videti podobno.
Kdo pa so bili vaši kupci? Meščani, ki so hodili na tržnico, ali so prihajali tudi od drugod samo po zelišča?
Večinoma so bili takšni, ki so v Ljubljano hodili na zdravniške preglede in so prišli še malo na tržnico pogledat in povprašat, kaj bi lahko pomagalo pri določenih tegobah. Sem pa še posebno ponosna, da nas je med obiskom Slovenije obiskal danes angleški kralj, takrat še princ Charles. Mene takrat za pultom ni bilo, je bil pa sin. Še zmeraj imam na steni fotografijo aktualnega kralja za našo stojnico.
Je pa vaše podjetje izdelovalo tudi različne pripravke iz zdravilnih zeli.
Da, Jazonove kapljice za nego ust in ustne votline, arniko v alkoholu in olju, kretsko mast, mazilo iz ameriškega slamnika in ognjiča ter hladilno mazilo. So pa to pripravki, ki imajo certifikat in so bili pregledani v okviru za to pristojnih institucij tako v Sloveniji kot v EU. Nekaj jih še danes izdelujem, ker me ljudje še vedno kličejo in sprašujejo, ali lahko kaj pomagam pri določenih težavah, ki jih pestijo.
Se je pa zakonodaja glede prodaje zelišč in zeli ter pripravkov iz njih nenehno spreminjala. Zeliščarice ste morale biti pred leti na tržnici oblečene v bele halje, nabor rastlin, ki so se prodajale, se je kar precej ožil in še vedno se. Marsikaj, kar se je nekoč lahko prodajalo, se danes ne sme več.
Bele halje še vedno hranim za spomin, zakonodaja pa se je res neprestano spreminjala. Leta 2002, morda je bilo kakšno leto prej, smo morale zeliščarice v treh dneh zavreči okrog trideset različnih rastlin. Šentjanževko, glog, belo omelo, gabez … Danes se ne sme več omenjati, da je neka rastlina zdravilna in za kakšne tegobe bi se lahko uporabljala. Po drugi strani pa je literature ogromno in se, kot sem že omenila, preveč poveličuje samo zdravilne lastnosti, zlasti pri rastlinah, ki prihajajo od drugod, z drugih koncev sveta.
Pa imajo rastline, ki rastejo pri nas, vsaj podobne zdravilne učinke, če že ne večjih?
Trenutno je ena takšnih rastlin ašvaganda. Sem jo tudi sama zasadila, ker me je zanimalo, za kakšno rastlino gre.
Za kaj pa se uporablja?
V tradicionalni indijski medicini se uporabljajo predvsem korenine za premagovanje stresa, boljše počutje in boljše spanje. Ampak pri uporabi zelišč je treba biti previden. Ne smeš kar tako vsega nesti v usta. Tak primer je na primer šentjanževka. Za živce je zelo dobra, ima pa stranske učinke, če zraven jemlješ določena zdravila. Tudi kamilica ni dobra za nosečnice, srčnica, ki je dobra za ženske v menopavzi in za srce, ima prav tako nekatere omejitve, če naštejem nekatere.
Napisali ste dve knjigi, v eni omenjate zelišča tako za ljudi kot tudi za živali.
Da, ker smo nekoč tudi živali zdravili z zelišči in različnimi divjimi rastlinami. Tudi živali lahko zbolijo za prehladom in tudi njim lahko pomagajo pripravki.
Kaj pogrešate tržnico?
Pogrešam predvsem jutranji smeh. Zjutraj smo se vsi prodajalci iz srca nasmejali. Spomnim se, da smo rekli kakšno politično, kaj pokritizirali, bilo nam je vroče in zeblo nas je. Vse sorte stvari so se zgodile v teh tridesetih letih. Letos me je pot po naključju zanesla na tržnico in spomini so kar privreli na dan.
