Pravite, da ste ostali eni redkih v vasi, ki se še ukvarjate s kmetijstvom. Kako to, glede na to, da so cene zelenjave na tržnicah in pri trgovcih precej visoke?

V naši vasi je bilo nekoč tukaj deset kmetij, danes pa smo praktično ostali edini, ki se še ukvarjamo s kmetijstvom in na ljubljanski tržnici prodajamo zelenjavo. Od Dobrunj do Štepanjskega naselja so bile pred leti vse samo njive, danes pa tisti, ki so se nekoč ukvarjali s kmetijstvom, pridelajo nekaj krompirja ali kakšne druge vrste zelenjave bolj zase. Pa čeprav je na voljo namakanje, za katero je poskrbela država. Nekateri imajo tudi nekaj malega živine, to pa je vse. Za kakšno večjo pridelavo je težava še v precejšnji razparceliranosti zemljišč in seveda nezainteresiranosti mlajših generacij za tak način življenja. Mladi radi rečejo, da dandanes v kmetijstvu ni ekonomske računice. Pa ni čisto tako. S kmetijstvom se da zaslužiti, je pa res, da je to precej naporno in umazano delo, odvisen si od vremena, poleg tega moraš biti še vztrajen. Sami se s kmetijstvom bolj intenzivno ukvarjamo od leta 1991, smo pa imeli vseskozi na kmetiji živali. Ko sem postal tehnološki višek v Papirnici Vevče, smo se odločili, da se bomo posvetili izključno pridelavi zelenjave, s tem da smo obdržali kokoši in živino.

Ampak mleka in mesa ne prodajate.

Ne, prodajamo jajca, živino pa imamo izključno zaradi gnoja in kolobarjenja. Pred šestimi leti smo še oddajali mleko, ampak pri tem pa res ni bilo računice. Z živalmi dobička ni, je pa veliko skrbi. Ker pa želimo, da naša pridelava poteka na čim bolj naraven način, smo živino obdržali. Če imaš na njivi posajeno izključno zelenjavo, se zemlja izčrpa in razraste se plevel. Zato kolobarimo s pšenico, koruzo in ječmenom, gnojimo pa s hlevskim gnojem.

Ampak na ljubljanski tržnici niste vsak dan.

Ne, ker je to neizvedljivo glede na to, da vse, kar prodajamo, pridelujemo sami. Le pri spravilu kakšne večje količine pridelkov nam včasih priskočijo na pomoč kakšni upokojenci. Vsak dan je lahko na tržnici le tisti, ki zelenjavo kupuje in jo prodaja naprej. V Ljubljani smo na tržnici tako prisotni štirikrat na teden, enkrat pa v Trzinu. Imamo pa ker precej strank, ki naročijo zelenjavo ali pa jajca in jih pridejo iskat k nam na kmetijo.

Pridelke prodajate tudi na stojnici in avtomatu ob cesti, ki gre mimo vaše kmetije, s tem da zelenjavo prodajate na zaupanje, torej da stranke same vzamejo blago in plačajo, ne da bi to kdo kontroliral.

Nam je pa tak način prodaje všečen, ker nas stranke ne motijo prepogosto na domačem dvorišču. Pa tudi za njih je enostavno. Gredo iz službe, se ustavijo, vzamejo, kar hočejo, in gredo domov.

Pa kdaj preštevate in tehtate, ali so kupci res plačali toliko, kot so vzeli?

Moram reči, da so ljudje kar pošteni. Ni ravno vedno vse plačano, ampak da bi imeli koga, ki bi cel dan stal ob avtomatu in stojnici, pa tudi ne bi bilo zastonj.

Je kakšna razlika v cenah zelenjave in jajc v avtomatu in na stojnici v primerjavi s tistimi na ljubljanski tržnici?

Ni posebne razlike. Morda je kakšen cent ceneje na stojnici in v avtomatu.

Dandanes se večina zelenjave pridela v rastlinjakih. Tudi pri vas. Ali se na prostem ne da več pridelati dobre zelenjave?

Ko smo začeli postavljati rastlinjake, so se nam nekateri smejali. Ampak danes brez rastlinjaka ne gre. Če želiš imeti kakšen pridelek na razpolago dlje časa, po čemer stranke vedno bolj stremijo, pridelava na prostem ni mogoča. Pa še loterija je, zaradi vse večjih vremenskih sprememb. Fižol iz rastlinjaka smo na tržnici prodajali še pred štirinajstimi dnevi. Če bi rasel na prostem, to ne bi bilo mogoče. Krompir bomo sadili januarja, tako da ga bomo lahko na tržnici prodajali že aprila. Naši rastlinjaki so še posebej priročni, ker na njivah prevladuje ilovnata zemlja in so zaradi tega pogosto poplavljene, tam, kjer imamo rastlinjake, pa je visoka podtalnica, ki greje zemljo, da ta ne zamrzne. Sicer pa rastlinjake tudi grejemo, če je treba. Imamo svojo elektrarno, tako da nam z energijo ni treba varčevati.

Kako pa je s sadikami? Tudi te vzgajate sami?

Ne, prve spomladanske sadike dobimo iz Avstrije, sicer pa imamo partnersko kmetijo v Prekmurju, kjer jih vzgajajo za naše potrebe. Vsakih štirinajst dni nam jih pripeljejo. Ravno pred dnevi smo dobili sadike za zimsko solato, ki jo bomo posadili v rastlinjaku, ker se je sezona na njivah počasi zaključila. Same pridelke, kot je na primer korenje, pa poskušamo na njivi pustiti čim dlje, s tem da jih pokrijemo s slamo ali pa z listjem za steljo.

Se bo zaradi podnebnih sprememb in rastlinjakov spremenil tudi nabor vrst zelenjave?

Kaj se bo zgodilo, nihče ne ve, ker so vremenske razmere popolnoma nepredvidljive. Letos smo imeli neverjetno dobro letino fižola. Nihče pa ne ve, kaj bo drugo leto. Korenja je bilo lani ogromno, letos ga je bistveno manj. Vsako leto ima kake svoje značilnosti. Treba je saditi vsega več, da imaš rezervo, ker je zanimanja za sveže pridelano zelenjavo, po možnosti iz lokalnega okolja, precej. Jajc, na primer, ob sobotah na ljubljanski tržnici pogosto zmanjka že ob dvanajstih, tudi pri zelenjavi je tako, da moramo včasih celo nazaj domov, da pripeljemo še več pridelkov.

Kako pa je s pridelavo, je ta konvencionalna, integrirana, ekološka?

Imamo integrirano pridelavo. Certifikata za ekološko pridelavo nimamo, čeprav vse obdelujemo po sistemu, ki je pravzaprav še veliko bolj prijazen do narave. Ne uporabljamo prav nobenih fitofarmacevtskih preparatov, celo tistih, ki so dovoljeni tudi pri ekološki pridelavi, ne. Rastline tretiramo s homeopatskimi pripravki, plevel pa odstranjujemo ročno. Na kolenih vsakega posebej z nožičem.

Danes se praktično vsi ljubljanski gostinci radi hvalijo, da so vse sestavine, ki jih uporabljajo, lokalne in domače. Sodelujete s katerim od njih?

Vedno manj. Nekoč smo bili ob ponedeljkih na glavni ljubljanski tržnici prisotni predvsem zaradi njih. Zdaj pa pridejo po svežo zelenjavo res zelo redki. Pa še ti niso stalni kupci.