»Pred petimi leti sva se z Mitjo Miličem odločila, da ustanoviva zavod in investirava v lastno proizvodnjo iz lokalnih surovin,« ob našem srečanju v prekmurskem kraju Renkovci, kjer stoji Hiša gibanice in kjer poteka njihova proizvodnja, uvodoma razloži Mojca Makovec Haložan. Ni mogla skriti navdušenja nad tem, da je bil le nekaj dni prej njihov izdelek sadnih trakcev, poimenovan Hudo dobro, v akciji Štartaj Slovenija razglašen za hit produkt leta 2024.
»Z Mitjem sva se poznala že prej in dolgo je v naju tlela želja, da bi imela skupno podjetje, ki bi zaposlovalo ranljive ciljne skupine in bi obenem ustvarilo lastno kulinarično zgodbo. Gre za tako imenovano socialno ekonomijo, kjer dobiček ni v prvem planu. Imamo status zaposlitvenega centra za invalide, ki ga podeljuje resorno ministrstvo. Status se ne poklanja, ampak si ga je treba priboriti,« opozori sogovornica. Njim je to uspelo z željo ustvariti lastno kvalitetno zgodbo.
Vlagajo v ljudi, ne v stroje
Na voljo jim je bil prostor v Renkovcih. V njem je bila krasna in velika kuhinja, večino strojev pa so morali dokupiti. Stroji so zgolj v pomoč, in ne prevzemajo ročnega dela invalidov, saj je njihov koncept od vsega začetka tak, da želijo zaposliti čim več ljudi, in ne čim več strojev.
»Vse viške denarja in energije vlagamo v ljudi, stroji pa so zato, da lahko s svojimi omejitvami naši zaposleni lažje delajo. Ob treh mentoricah imamo sedem redno zaposlenih invalidov, še štirje invalidi pa so na usposabljanju in jih bomo v nekaj mesecih zaposlili. Na začetku vedno zaposlujemo za določen čas enega leta, ker si lahko invalidi v tem obdobju premislijo, tudi njihovo zdravstveno stanje se lahko poslabša. Mentorice z njimi delamo, opravimo pa tudi vse ostalo,« pove Mojca Makovec Haložan, ki je tik pred pogovorom za Nedeljski dnevnik sama šla nabavljat moko. Manjši podjetniki običajno delajo od jutra do poznega popoldneva in njej to ustreza, saj ima rada dinamično delo. Pravi, da ne bi mogla ves dan sedeti pred računalnikom.
Pojasni, da njihovo podjetje raste počasi in stabilno, kajti pri njih se nič ne dogaja na hitro. Tudi zato se je produkt sadnih trakcev razvijal več kot eno leto. In tudi Hiša gibanice, kjer imajo svoj prodajno-predstavitveni prostor in kjer obiskovalcem razkažejo svojo zgodbo, se počasi razvija zadnji dve leti. Ni problem v marketingu in pridobivanju številnih kupcev naenkrat, temveč v tem, da se jih kvalitetno postreže in da od njih odidejo z nasmeškom ter se še vrnejo. Ker je kvaliteta prioriteta, raje ostajajo majhni in butični.
Kakšni so sploh bili njihovi začetki? »Začeli smo v času epidemije koronavirusa. Že prvi mesec našega delovanja se je javno življenje začelo zapirati, zato je bilo prvo leto posebej težko. A to je prineslo 'premik v glavah', saj se je bilo treba postaviti pred druga vrata, in ne tista, skozi katera smo vstopali vsako leto. Premisliti smo morali, kaj in komu bomo tržili, in na koncu nam je uspelo. Ne morem reči, kdaj nam je dokončno uspelo, saj smo se bolj ukvarjali s tem, kako bi zaposlili čim več invalidov,« se spominja Mojca Makovec Haložan.
Večinoma zaposlujejo invalide iz domače turniške občine. Preostali invalidi so iz sosednjih občin in nihče se ne vozi več kot 20 kilometrov, saj tudi koncept zaposlitvenih centrov temelji na lokalnem zaposlovanju. »Nenazadnje je to, da imaš zaposlitev v svojem lokalnem okolju, del kvalitete življenja, ne le invalidov. Prav tako je pomembno, da imajo kvalitetno delovno mesto, prilagojeno njihovim potrebam, vse do njihove upokojitve. K nam preko zaposlitvene rehabilitacije prihajajo invalidi iz URI Soča. To so težko zaposljive in ranljive ciljne skupine, ki pridejo na usposabljanje, in skozi mesece dela z njimi skupaj ugotovimo, ali si to sploh želijo delati in ali so primerni za to delo. Pri nas se invalidi zaposlitveno rehabilitirajo in vključijo v družbo. So primeri, ko so bili posamezniki prej deset let ali še dlje brezposelni,« pripoveduje naša sogovornica.
Začeli uporabljati viške sadja in zelenjave
Ob sprotni proizvodnji glede na potrebe sami ne ustvarjajo zalog, jih pa okolje. Kakšno sezono je več jabolk, distributerji sadja in zelenjave imajo viške, ker smo potrošniki navajeni jesti le na videz lepo sadje, recimo rumene banane, tistih s tremi črnimi pikicami pa ne več.
»Da bi lokalnemu okolju pomagali do izboljšanja kvalitete, smo začeli razmišljati, kako lahko rešujemo problematiko viškov (in ne odpadkov, op. a.) sadja in zelenjave. Šla sem do Zelene točke v Murski Soboti, ki je ena večjih distributerk sadja in zelenjave v tem okolju, in takoj so bili za sodelovanje. Imeli so viške, ne pa tudi predelovalca, ki bi iz tega kaj naredil. Vozili so nam različno sadje, na primer marelice, banane, kivi, paprike, bučke in drugo sadje in zelenjavo, tudi lokalno, a vsega le po nekaj kosov ali kilogramov, kolikor jim je pač ostalo tisti dan. Eksperimentirali smo in delali različne recepte, na koncu pa ugotovili, da jim ostaja največ banan, v manjših količinah tudi drugo sadje. Istočasno smo razvijali sadne trakce kot povsem inovativen produkt na trgu, saj tega po mojem vedenju ni na trgovskih policah ne v Sloveniji in ne v Evropi. To je nekaj tisoč let stara praksa z Bližnjega vzhoda, kjer so na takšen način sušili sadje. Pri nas se je sadje ribalo in sušilo, ali pa so se delali jabolčni krhlji. V tej tehniki sušenja sem videla velik potencial in eno leto sem delala na tem, da sem prišla do sedanjega izdelka. V vseh sadnih trakcih je osnova sveže jabolko, nato pa dodajamo jagodičevje ali banane. Jabolka nabavljamo v Prlekiji, konkretno pri Sadjarstvu Šilec iz kraja Drbetinci, kjer so nas kot novince, a s pravo idejo, takoj podprli. Tudi moko in druge sestavine kupujemo v lokalnem okolju. Ne moremo pa tu kupiti sladkorja. Kupujemo sicer ekološkega,« razloži Mojca.
Do ideje je prišla z iskanjem informacij prek spleta in s pogovori, veliko je raziskovala. Posvetila se je sadju in zelenjavi, ki ju je v lokalnem okolju veliko, njune viške pa je treba ustrezno predelati. »Klasičnim produktom industrije ne moremo konkurirati, zato smo morali poiskati inovativen produkt, s katerim lahko nišno uspemo in je cenovno sprejemljiv, pa tudi okusen. Čeprav je v drugih slovenskih regijah kupna moč morda večja, želimo, da se kvalitetni lokalni produkti, med katere spadajo tudi sadni trakci, prodajajo tudi v našem okolju. In v našo trgovino prihajajo tako Prekmurci kot Prleki, in ne le po sadne trakce, temveč tudi po gibanice, kekse, krekerje, bučne palčke in bučne sirupe, pa marmelade in džeme. Pokriti moramo stroške, a ker smo neprofitni zavod, moramo nekaj zaslužiti, da to namenimo razvoju, medtem ko presežkov dobička nimamo, saj smo del socialne ekonomije,« pojasni podjetnica.
Lokalna skupnost jih je sprejela
Zakaj so se odločili ravno za Renkovce? »Predvsem zato, ker so bili tukaj na voljo krasni prostori v lasti Razvojne agencije Sinergija in ker nas je Občina Turnišče sprejela s široko odprtimi rokami ter nam zagotovila podporo na naši razvojni poti, enako je storila RA Sinergija. In ko imaš za sabo dve organizaciji, ki te podpirata, tudi kasneje za razvoj turizma, ti je jasno, da je lokacija primerna. Vedeli smo tudi, da na tej lokaciji ni zaposlitvenega centra in da je v okolici dovolj invalidov, ki jih lahko zaposlimo,« na vprašanje odgovori Mojca Makovec Haložan.
Prisotni so v približno 15 manjših trgovinah po Sloveniji, kjer so bili že prej. Gre za turistične prodajalne, trgovinice z domačimi izdelki, kmetijske zadruge, v večjih trgovinah pa je njihove izdelke za zdaj mogoče kupiti v prodajalnah Spara in Interspara. Pri prejšnjih akcijah Štartaj Slovenija se je velikokrat izkazalo, da je lahko problem v zagotavljanju zadostnih količin izdelka, zato so pri njih že maja šli v akcijo zagotavljanja zadostnih količin jabolk, saj so vedeli, da bodo ostale surovine nekako zagotovili. Prodaja kaže zelo dobro, investicija se jim je izplačala. Imajo še polno drugih idej in produktov, vendar se zavedajo svojih prostorskih omejitev in tudi tega, da ni nujno proizvajati vedno več. »Če nudimo zaposlitev 15 osebam, in to dolgotrajno, smo za lokalno okolje naredili veliko. Nenazadnje smo lokalni, butični in kvalitetni. Naši sadni trakci spadajo med zdrave prigrizke, so brez dodanih sladkorjev, brez dodanih aditivov in gotovo ena bolj zdravih sladic,« meni inovatorka.
O zgodbi prekmurske gibanice
S Hišo gibanice so stopili tudi na pot turizma. »Hiša gibanice je zrasla kot ideja, da pokažemo, kdo smo in kaj znamo. Tam gostom predstavimo lokalno identiteto prekmurske in prleške kulinarike: zgodovino jedi, postopke priprave, ob koncu sledi pokušnja jedi, predvsem prekmurske in prleške gibanice. Ponujamo tudi našo 'Hudo dobro' gibanico, kjer je dodan bučni nadev, in ker je v kulinariki zdaj mogoče opaziti trend pistacije, se radi pošalimo, da je to nadev iz 'prekmurske pistacije'. Ta vrsta gibanice se pri nas zelo dobro prodaja. Sicer pa gibanica ni nastala v enem dnevu, gre za več kot 200-letno zgodovino njene priprave. Vsepovsod jo dobiš servirano na krožniku, nihče pa ne razloži njene zgodbe, niti tega, zakaj se gibanice po regijah razlikujejo. Uredili smo predstavitveno-degustacijski prostor, kjer lahko sprejmemo goste in širimo to zgodbo. V tem prostoru se družimo, promoviramo naše izdelke in lokalno kulinariko nasploh. Pri tem sodelujemo z vsemi lokalnimi termami, tudi drugimi manjšimi lokalnimi ponudniki, pa bližnjima podjetjema Ocean Orchids in Paradajz (Lušt, op. a.). Ob spoznavanju gibanice ponujamo delavnice peke prekmurske in prleške gibanice, saj želimo predstaviti celostno zgodbo – da se poučite o njej, da se jo naučite pripravljati ali da preprosto pridete na pokušnjo gibanice. Sprva nas je obiskovalo predvsem lokalno prebivalstvo, kasneje pa je začelo prihajati tudi vse več turistov, prav tako različna društva, podjetja, družine in posamezniki. Pri nas se ustavljajo pohodniki in kolesarji. Sem prihajajo na praznovanja,« našteva Mojca Makovec Haložan.
V kraju Renkovci ima sedež tudi podjetje Paradajz, po Sloveniji znano po blagovni znamki Lušt. Bo kraj postal znan po uspešnih prehranskih zgodbah? »Gotovo je lažje, če je praktično pred tvojimi vrati že ena uspešna podjetniška zgodba. Ker vidiš, da je mogoče uspeti, in to ti daje več poguma. Prav tako z njihovo Luštno domačijo od začetka sodelujemo in pri marsikateri stvari so nam pomagali, tako z nasveti kot z našo prodajo pri njih, saj imajo tudi izdelke drugih ponudnikov. Njihov paradižnik smo predelovali v paradižnikovo omako in krekerje s paradižnikom, tako da poteka sodelovanje v obe smeri. Na kratki relaciji do Dobrovnika in Bukovniškega jezera delujemo različni ponudniki, ki pa se med sabo ne kopiramo,« sklene misli Mojca Makovec Haložan.
