Je bila osnovna ideja za ponovno vstajenje Francija ta, da v Ljubljani primanjkuje nočnega dogajanja, ali ste pač ugotovili, da je narodnozabavna glasba poslovna priložnost?
Že Smash burger ni samo klasičen burger prostor, ampak imamo tam tudi glasbene večere z didžeji, koktajle, šampanjce, tako da deluje kot neke vrste klub in je odprt do polnoči, s tem da imamo v okviru Smasha še food truck in prikolico, s katerima pokrivamo razne športne dogodke. Franci pa je povsem druga zgodba. Ampak vanjo nismo šli samo zaradi zaslužka, ampak predvsem zato, ker smo vsi trije veliki ljubitelji narodnozabavne glasbe in radi žuriramo na to glasbo. Dolgo časa smo čakali na primeren prostor in na koncu smo ga dobili prav tukaj, kjer je nekoč kraljeval Franci na balanci.
Ste pa spremenili ime, iz imena Franci na balanci je nastal Franci, prostorov pa niste kaj pretirano obnavljali, vsaj na prvi pogled se tega ne vidi. Je to zgolj začasen projekt ali ste se tega lotili na daljši rok?
Ime Franci na balanci je zaščitil prvi lastnik, nekdanji spidvejist Martin Peterca, lokal pa smo temeljito prenovili. Vendar tega res ni videti na prvi pogled, ker smo želeli, da Franci obdrži svojo nekdanjo podobo, ki danes funkcionira kot živi muzej. Že v osnovi nismo želeli, da kakšen notranji oblikovalec iz tega prostora naredi nekaj sodobnega, zato smo temeljito prenovili le vse tisto, kar je očem skrito. Električne inštalacije, prezračevanje, vodovodne inštalacije, varnostne sisteme, tudi šanki so povsem novi … Praktično vse je novo, zato Francija nikakor ne vidimo kot začasen projekt, ampak želimo, da postane zbirališče ljubiteljev narodnozabavne glasbe iz vse Slovenije.
Boste imeli tudi kakšno pesem, ki opeva Francija, tako kot je bila pesem Brendija Franci na balanci?
Zaenkrat ne. Morda se bo kdo ponudil, saj imamo zelo pristne stike in odnose z ansambli.
Za narodnozabavno glasbo se je pred desetimi leti zdelo, da počasi umira s svojimi poslušalci, ampak zgodilo se je ravno nasprotno, prišla je v mesta.
To je res fenomen, koliko mladih se v zadnjih letih navdušuje nad to glasbo. Zanimivo se nama zdi, da najine generacije, letnika 1993, 1994, v Franciju praktično ni. Je pa zato ogromno mladih, starih od 18 do 25 let, in potem starejših od petintrideset.
Zdi se celo, da je veliko mladih od balkanskega turbofolka presedlalo na slovenskega.
To nenehno opažamo. Rompompom okrog veselic in slovenske narodnozabavne glasbe je med mlajšimi generacijami postal res velik in glasen.
Zanimiv je tudi podatek Sazasa, da je največ gasilskih veselic, ki nekako poosebljajo narodnozabavno sceno, v ljubljanski občini.
To nas ne preseneča. Ampak tudi gostje, ki hodijo v Francija, niso takšni, kot zanje veljajo stereotipi, da se v lokale vozijo s traktorji, se napijejo do nezavesti in nato še stepejo. Res je, da pride še kdo v jazbečarkah in delovni uniformi, ampak k nam se hodijo iskreno zabavat in plesat. In so tudi ponosni, da lahko uživajo ob tej glasbi. V enem mesecu, odkar je lokal spet odprt, nismo imeli niti enega incidenta zaradi tega, ker se je nekdo napil.
Ste morda tudi zaradi tega priredili obratovalni čas? Franci je odprt le do dveh ponoči.
Obratovalni čas je od srede do sobote. Ob sredah so karaoke in bolj slovenski narodnozabavni pop, četrtek, petek in sobota pa je samo živa glasba, s tem da ob četrtkih nastopajo bolj uveljavljeni ansambli, ob sobotah pa mlajši, še ne tako znani, ki večinoma nastopajo le na veselicah. Ampak ob sedmih odpremo, ob dveh pa se glasba ugasne in ljudje gredo domov. Ne podaljšujemo urnika, ker nočemo, da tukaj nastane neki nočni klub, v katerem ne bomo mogli krotiti gostov. Zato smo tudi uvedli rezervacije in vstopnino, ki znaša deset evrov. S tem pokrijemo ansamble, pa tudi malce selekcije se naredi na vratih, ker je klub sorazmerno majhen in sprejme le petsto obiskovalcev. Je pa tudi res, da se današnje generacije zabavajo drugače kot nekoč. Na zabavo se pride veliko prej in prej se gre tudi domov. Do petih zjutraj ni zunaj več nikogar.
Zadnje čase se nasploh veliko govori o varnosti v lokalih. Letos je bilo medijsko izpostavljenih kar nekaj incidentov, ki so se v nočnih lokalih ali pred njimi končali precej tragično. Kako ste se lotili varnosti in redarske službe?
Tega smo se lotili zelo temeljito, ravno zaradi dogodkov, ki so se dogajali. Število varnostnikov na število obiskovalcev je sicer zakonsko predpisano, mi pa smo njihovo število še podvojili. Tudi nadzor nad redarji je strog. Praktično vsak dan, ko imamo dogodek, pridejo policisti in preverijo licence varnostnikov, redno smo tudi sami v navezi s šišensko policijo. Njih smo tudi prosili, če pridejo vsakič ob dveh, ko se klub zapira, malce pogledat, saj je njihova prisotnost garant, da ne bi prihajalo do kakršnih koli neljubih scen. Ampak kot že rečeno, za zdaj kakšnih neprijetnih zapletov z obiskovalci še nismo imeli. Pozna se, da se danes zabava precej drugače kot nekoč. Ne pije se več, preden se gre v klub, tudi pred vrati lokala in v okolici ni havba zabav pred vstopom v klub. Ljudje pridejo v lokal trezni in tam kaj popijejo, s tem da cene niso diskotečne narave.
Česa pa se največ popije med veselicami v klubu?
Piva, vina in viljamovke. Ampak tudi pri pijači se vidi, da je veliko takšnih, ki spijejo že tudi kakšen koktajl, na karti pijač imamo tudi šampanjce. Ne bomo zdaj govorili, da se jih spije veliko, ampak sem pa tja jih že kdo naroči. In teh je vedno več.
Franci na balanci je bil znan po tem, da se je pijača naročala na metre. Meter špricarjev, meter piva, meter ta kratkih … Ste to obdržali?
Da. Se zgodi, da kdo naroči tudi pet metrov pijače. Ampak trenutno naša logistika takšna, da na meter točimo le »ta kratke«. Če nekdo naroči nekaj metrov piva ali špricerjev, traja petnajst minut, da natakarica to natoči. Pa še težko je takšno število kozarcev nositi okrog, ne da bi se kaj razbilo v gneči. Zato še iščemo sistem, kako to urediti.
Imate kakšno svojo posebno pijačo?
Ja, »frajer shot«, Firbasova viljamovka in hruškov sok, ki se popije na poseben način, torej tako, da se sok prelije čez viljamovko in nato vse skupaj zliješ vase. To pijačo smo razvili skupaj z Radiem Frajer.
Glede na to, da ste znani iz kulinaričnih vod, ste razmišljali tudi o kakšnih prigrizkih
v klubu?
O tem smo se veliko pogovarjali, ampak na koncu smo se odločili, da ne, ker bi bilo s tem preveč logističnih težav zaradi gneče v lokalu.
Otvoritev Francija je bila zunaj na prostem. Boste še organizirali veselice tudi zunaj lokala?
Želja je. Imamo ogledanih nekaj prostorov, kjer bi lahko prirejali tudi kakšne večje, a še vedno obvladljive veselice. Radi bi organizirali večji večdnevni festival narodnozabavne glasbe, nekakšen »Exit« tega glasbenega žanra.
Programska shema najrazličnejših veselic tega tipa je največkrat takšna, da se na odru najprej znajdejo narodnozabavni ansambli, nato rockovske skupine, za konec in smetano pa še kakšen nastopajoči ali skupina iz nekdanje Jugoslavije.
Ne, tega pri nas ne bo. Želimo, da Franci in vse, kar je povezanega z njim, ostane strogo v okvirih slovenske narodnozabavne glasbe. Četrtek, petek in sobota je pri nas prisotna samo harmonika tako v živo kot v glasbi, ki jo vrti didžej. Slovenske popevke so prisotne samo na karaokah. Oliverja pa pri nas ne bomo slišali.
So gostje strogo iz Ljubljane ali prihajajo tudi od drugod?
Ob petkih in sobotah pride veliko ljudi iz Ljubljane, sploh študentov, pa tudi precej teh iz okolice Ljubljane, ob četrtkih, ko nastopajo malce bolj poznani ansambli, kot na primer Gadi ali pa Veseli Dolenjci ali Raubarji, pa pride tudi precej obiskovalcev iz krajev, od koder prihajajo ti ansambli.
