V Nedeljskem dnevniku ste že lahko brali o neandertalčevi piščali, njeni slavi najstarejšega glasbila na svetu in vračanju na glasbene odre. A kako se je vse skupaj začelo? Odgovore smo poiskali pri arheologu Ivanu Turku, ki je med letoma 1988 in 1999 vodil izkopavanja v jami Divje babe pod Šebreljsko planoto ter je piščal pred tridesetimi leti med prvimi držal v roki. Čeravno pravi, da je zgodba o piščali zanj končana, da je o njej in o najdišču povedal vse, kar mu je uspelo dognati, ter od upokojitve leta 2008 ne daje več intervjujev, je za Nedeljski dnevnik naredil izjemo. Z nami je delil informacije, ki so bile doslej v medijih redko ali sploh nikoli objavljene.
Najprej pove, da je šlo pri najdbi piščali za splet srečnih naključij. »Ko jo je sodelavec Janez Dirjec nepoškodovano izluščil iz breče, ki jo je prej kos za kosom drobil z električnim udarnim dletom za razbijanje betona, je imel srečo na kvadrat, da je ostala cela,« oriše trenutke odkritja.
»Dejanski odkritelj piščali je tako arheolog Dirjec, saj jo je on prvi držal v rokah. Najdbo sva vzela kot vse druge, sva pa takoj vedela, da je nekaj posebnega. Da bi lahko šlo za piščal, mi takrat ni padlo niti na kraj pameti, ker nisem glasbeno razgledan in ker takšne najdbe ni bilo pričakovati v obdobju musterjena za časa neandertalca,« se spominja arheolog.
Senzacija je k nam prišla iz Britanije
Na razkritje, da bi lahko šlo za najstarejše glasbilo na svetu, je bilo tako treba še nekoliko počakati. A ne dolgo. Val »pompoznih« novic je še isto leto sprožil takrat nadobudni študent arheologije, danes pa univerzitetni profesor Boris Kavur. O zanimivem predmetu – o kosti jamskega medveda s štirimi luknjicami – je poročal na arheološki konferenci v Angliji in zbudil radovednost pri novinarjih. Ivan Turk pripoveduje, da se je po tistem nanj obrnil David Keys, novinar britanskega časopisa The Independent.
»Iz najdbe in konteksta, ki sem mu ga posredoval, je naredil senzacijo, ne da bi najdbo sploh videl. Povzeli so ga časopisi od Evrope do Amerike in Avstralije. Tako sem izvedel, da smo našli piščal,« se neverjetnega razpleta spominja Ivan Turk.
Kepa se je valila, iz tujega tiska so za odkritje izvedeli tudi slovenski novinarji, Divje babe pa so pritegnile strokovnjake z različnih področij in dosegle izjemno publiciteto, kar naši arheologiji le redko uspe. Ko se Turk danes ozira v preteklost, mu je – sicer nič krivemu – žal, da je za senzacijo prej izvedela tuja kot slovenska javnost, a tako je bilo. Pripomni pa, da se kaj takega ni zgodilo prvič. Primerilo se je že arheologu Srečku Brodarju, ki je v Potočki zijalki v 30. letih prejšnjega stoletja našel naluknjane kosti jamskega medveda. Novico o najdbi domnevnih koščenih piščali so najprej objavili časopisi iz Pariza in Londona, le da so Brodarju s časopisa The Sphere za fotografijo najdbe ponudili 500 francoskih frankov, Turkovi ekipi pa za informacije in fotografije neandertalčeve piščali niti penija.
Turk se je hitro zavedel, da se bodo podobno kot novinarji na piščal obesili tudi tuji strokovnjaki, zato je pohitel in že naslednje leto po najdbi objavil znanstveni članek, v katerem je nakazal dve možnosti: bodisi so luknje v kosti delo človeka bodisi gre za ugriz živali. Leta 1997 je skupaj s sodelavci izdal še zbornik o najdbi in najdišču. V njem je besedi »koščena piščal« namenoma dal v navednice, saj še vedno ni bil popolnoma prepričan o pravilnosti razlage najdbe, čeprav so s sodelavci takoj naredili več poskusov luknjanja in igranja na analognih kosteh rjavega in jamskega medveda. Dvom si je treba razlagati tudi z duhom takratnega časa – medtem ko so dognanja o neandertalcu kot čutečem in ustvarjalnem bitju danes splošno sprejeta, so bili takšni razmisleki v času odkritja piščali še vedno zelo revolucionarni.
Skromna, a lepa leta
Obdobja raziskovanja in izkopavanj, ki so trajala od leta 1979 in vse do 1999, se Turk spominja v lepi luči, čeprav so imeli za to na voljo le skromna sredstva. »Z Dirjecem sva se morala znajti, kot sva vedela in znala. Veliko je bilo prostovoljstva, za kar nama ni bilo nikoli žal. Vzdušje na terenu je bilo enkratno. Ekipa je delala osem ur na dan, imeli smo svoje kuharice in najeta cenena bivališča pri domačinih. Prosti čas je bil namenjen razvedrilu in po potrebi prostovoljnim delovnim akcijam,« se spominja.
Izkopavanja so razdelili na dve delovišči. Prvo delovišče je bila sama jama, v kateri so izkopavali material in ga po 400 metrov dolgi žičnici spuščali v dolino Idrijce. Žičnico so arheologi zgradili sami. Turk je denimo zanjo projektiral in izdelal pogonski vitel, ki so ga brez okvar uporabljali vse do konca izkopavanj. Na drugem delovišču ob reki so nato z vodo in siti kot nekakšni sodobni zlatokopi izpirali pritovorjeni material. Turk pripomni, da so se takšne tehnike pregledovanja materiala v Sloveniji lotili prvič, danes pa je to povsem običajna metoda. »Delovišče v jami je vodil Dirjec, ki je sam izkopal vseh 400 kubičnih metrov zemljine, medtem ko je bila ekipa zadolžena za njen transport do separacije. Tam sem z ekipo spral in delno pregledal skupno 260 kubičnih metrov prebrane zemljine, brez večjih skal in kamenja. Po zaslugi spiranja sedimentov nam je uspelo v sprimkih najti odtise dlak jamskega medveda in celo fosilizirane dlake, kar je bila kljub stotinam podobnih najdišč čista novost,« razloži, da se jim je inovativni pristop k delu zelo obrestoval. Delo je bilo natančno – veliko sedimenta, manjšega od treh milimetrov, so odpeljali na Inštitut za arheologijo, kjer ga je arheolog Janez Dirjec še enkrat pregledal pod lupo in iz njega odbral najdrobnejše najdbe. Najdbe so bile sicer številne: večje, manjše, kamene, koščene, živalske in rastlinske ... Daleč največ je bilo ostankov jamskega medveda, kar 940.000 kosti in 74.000 izoliranih zob. Turk je poskrbel, da je vse gradivo skupaj z neštetimi vzorci sestavin sedimentov shranjeno v Narodnem muzeju Slovenije in tako na voljo za morebitne nove raziskave.
Zaveda se, da so imeli v tistem obdobju kljub skromnim sredstvom v resnici privilegij, ki bi si ga danes težko privoščili. »Trenutni sistem z vse večjo privatizacijo arheoloških terenskih raziskav in z njo povezanim načinom dela takšnih sistematičnih raziskav na enem samem najdišču ne omogoča več. Poleg tega zasebnike zanima predvsem denar. Selijo se z enega najdišča na drugega, v depojih muzejev pa se nabira neobjavljeno ali nezadostno objavljeno in obdelano gradivo. Če tega (naknadno) objavijo in obdelajo podizvajalci, ki niso bili navzoči na terenu, to ni optimalna rešitev,« spregovori o tem, v kakšnih nezavidljivih razmerah se je terenska arheologija znašla danes.
Pionirji
Pri določanju starosti najdišča so orali ledino, saj so ga med prvimi v Evropi in še pred najdbo piščali datirali s takrat novo metodo z uporabo aminokislin v proteinu fosilnih kosti in uporabo atomske masne spektrometrije. Ob preučevanju izotopov ogljika in dušika v kosteh jamskih medvedov iz Divjih bab so znanstveniki prvič ugotovili tudi to, kakšno presnovo so imeli ti medvedi, Turka pa je spiranje sedimentov spodbudilo k misli, da bi lahko na njihovi podlagi razvozlal, kakšne so bile tedaj na tem koščku sveta klimatske razmere. Po opravljenih študijah je ugotovil, da se te presenetljivo dobro ujemajo z globalnimi klimatskimi krivuljami tistega časa. Po vsem tem sama neandertalčeva piščal zanj ni najpomembnejša najdba iz Divjih bab. »Taka je postala predvsem po zaslugi medijev, medtem ko jo je del stroke sprejel s precej skepse. Mi je pa prinesla izjemno citiranost in brezplačne storitve tujih sodelavcev,« se priduša. Ne glede na vse mu veliko pomeni, da je s svojim delom v Divjih babah najprej upravičil svojo plačo, hkrati pa z zbranim gradivom omogočil vrsto strokovnih objav doma in v tujini, navsezadnje tudi najmanj tri doktorate.
