V vasici Sveti Vid visoko nad Cerknico na markantnem mestu ob stari lipi in cerkvi – domačini temu predelu pravijo na Purgi – stoji obnovljena hiša, za katere zidovi se je barantalo, kupovalo, kaj dobrega popilo in pojedlo ter izbiralo najboljši kos mesa za nedeljsko govejo juho. Bila je ena od petih gostiln v vasi, kasneje tudi trgovina in mesnica. Skozi zgodovino, ta pa sega vsaj kakih 200 let nazaj, je hiša vsaj dvakrat prišla na boben, a se vedno znova vračala k rodbini Bavdek.

Ko se je že zdelo, da bo tipični notranjski hiši, ki je dve desetletji samevala, čas naposled zadal zadnji udarec, je škrbino sredi vasi kupila Silva Šivec. Prvi gradbinec je ob ogledu ocenil, da ne bo večjih stroškov: plastična okna, mavčne plošče, nekaj lepotnih popravkov in bo. Drugi in tretji sta v hiši videla podrtijo, ki jo je treba porušiti. Obrnilo se je v povsem drugo smer. Nova lastnica je po trinajstih letih sicer še vedno ne povsem končane obnove prejela posebno priznanje šole prenove, ki ga podeljujeta Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Združenje zgodovinskih mest Slovenije.

Blok ali hiša

V osrednjem prostoru, v katerega skozi štiri lesena okna pronica bela svetloba zimskega dne, Silva Šivec v pojoči notranjščini pripoveduje o svojih notranjih bojih izpred nekaj let, ko se je bilo treba odločiti za življenje v bloku ali hiši. »Začutila sem, da v bloku lahko stanuješ, le hiša pa ti lahko postane dom,« odgovori, zakaj je izbrala težjo pot in leta 2009 kupila razpadajočo Bavdkovo hišo. »Izročilo pravi, da se je prvi lastnik Joseph Bavdek sem priselil iz Roba v okolici Velikih Lašč. Bil naj bi nezakonski sin bogatega gostilničarja, z dediščino si je pri Svetem Vidu ustvaril domovanje in v drugi polovici 19. stoletja odprl gostilno. Geni so bili torej dobri, a vseeno je gostilna šla na boben. Lastnik je odšel v Ameriko, se od tam naposled vrnil z denarjem in hišo odkupil nazaj. Čez čas se je ponovno odpravil čez lužo, kjer pa je bil ubit. Verjetno zaradi denarja. Njegova pravnukinja Julie Bavdek Wagner, ki je doštudirala kriminologijo, raziskuje njegovo smrt in vsako leto obišče dom svojega pradeda na Purgi,« Šivčeva predstavi skrivnostno življenje prvega Bavdka.

Kasneje so Bavdkovi v hiši odprli trgovino. Pa znova ni šlo vse po sreči in znova je bila naprodaj, kupil jo je trgovčev brat in v njej odprl mesnico. V nedeljo po prvi maši so gospodinje sem prihajale po sveže meso za nedeljsko kosilo. Večkrat je torej hiša šla na boben, ampak vedno je prišla nazaj v roke Bavdkovih. Pozneje je bila v hiši tudi pošta, v času druge svetovne vojne so hišo zasedli Italijani in na strehi postavili opazovalnico, v njej so živeli učitelji …, pripovedujeta sogovornici, Silva in njena hči Katja Šivec.

Silva je hišo kupila od Antona Bavdka, vnuka prvega Bavdka, ki je prišel na Vidovsko planoto. Kupila jo je hipoma, ne da bi jo zares videla odznotraj in ne vedoč, da je spomeniško zaščitena. »To sem izvedela šele kasneje, ko sem urejala dovoljenja za obnovo. Še več, ko so jo pred začetkom prenove pregledali strokovnjaki iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine, so sklenili, da bi jo veljalo zaradi ohranjene stavbne dediščine dodatno zaščiti in tako jo je občina Cerknica razglasila za spomenik lokalnega pomena,« pripoveduje ob topli krušni peči, ki jo čez zimo zakuri vsak dan. Doda, da je bila obnova zanjo prava šola življenja. Ne samo z vidika gradbenih del, krampa in lopate, temveč tudi prepoznavanja kulturne dediščine, spoznavanja izrednih mojstrov, njihovega znanja pa tudi človeške iskrenosti in poštenosti. »S tem vložkom bi verjetno uredili dve hiši, ne bi pa bili Hiša na Purgi, ki je ena in edina,« je odkrita in hkrati hvaležna svojim najbližjim, saj so precejšnji del prenove opravili sami – ona in njeni trije otroci.

Krožna pot

Danes se skozi originalna, več kot sto let stara velika bela lesena vrata odpirajo prostor za prostorom. Vsak ima svoj vhod in izhod, skoznje lahko zakrožiš po vseh prostorih hiše. Les starega ganka je postal »platno« za slike, na katerih so naslikani vsi nekoč nepogrešljivi ljudje Svetega Vida: babica Vida, ki je na svet spravila veliko domačinov, zadnji gostilničar Bojan in trgovka Vida. Vhodna vrata so replika starih, ohranili so del starega štedilnika, na ganku je shramba, vsepovsod pa veliko beline. Na policah pod okni se poseda ali odloži knjige, za veliko mizo v prostoru, kjer je bila nekoč gostilna, pa se snujejo novi načrti.

V Hiši na Purgi sta njeni sedanji stanovalki nekaj časa sprejemali popotnike, gostili razstave in koncerte, sedaj v hiši živita in ustvarjata, v prihodnje nameravata hišo znova odpreti navzven, tako kot je nekdaj bila. Na kamnih pod lipo pred hišo radi posedijo popotniki in si odpočijejo kolesarji. »Z velikim veseljem ponudimo kavo, čaj, posedimo. Obiskovalcem je všeč obnovljena hiša, radi prisluhnejo zgodbam, ki jih je za njenimi zidovi in onkraj njih pisal čas na Vidovski planoti,« pristavi Silva Šivec. Ob prejetem priznanju za izjemno prenovo je žarela od ponosa in veselja, da trud ni ostal neopažen. Nagrada je namreč trojna: škrbina sredi vasi je dobila privlačno podobo, ohranila se je dediščina, obnovljena hiša pa je postala dom.