»Botrstvo je nastalo na popolnoma preprosti ideji, kako anonimno povezati botre in otroke, ki prihajajo iz šibkejšega socialnega okolja. To je še danes bistvo projekta. Boter je otroku dal na primer 30 evrov (zdaj je to 50 evrov na mesec na otroka) in prav toliko je otrok dobil. V petnajstih letih pa se je v družbi marsikaj spremenilo, zato smo se ves čas hitro odzivali na nove potrebe in dodajali nove programe,« ob petnajstletnici uspešne poti pripoveduje Milena Štular, pobudnica in ustanoviteljica ter predsednica nadzornega odbora projekta Botrstvo v Sloveniji.
Projekt, ki se je leta 2010 začel s preprosto excelovo tabelo, štirimi botri in nekaj pomoči potrebnimi otroki, je v petnajstih letih prerasel v največji humanitarni program za otroke v Sloveniji. Med dejavniki njegovega uspeha sogovornica na prvem mestu omeni doslednost tega, kar počnejo. Drugi faktor uspeha je po njenih besedah kontinuiteta. Petnajst let že delujejo kot samostojen projekt znotraj Zveze prijateljev mladine (ZPM) Moste - Polje oziroma zdaj Zveze Anite Ogulin in se niso izgubili v raznih velikih sistemih.
Ključna transparentnost
Za njihovo uspešno delo pa je prav tako pomembna transparentnost. »Vse od začetka ves čas vztrajam pri strogem nadzoru nad porabo denarja s kompetentnim nadzornim odborom in zunanjo revizijo projekta. Na ta način zagotavljamo, da denar dobijo tisti, ki jim je namenjen. Tako smo v našem programu v petnajstih letih z več kot 10.300 botri pomagali več kot 14.000 otrokom in razdelili več kot 39 milijonov evrov, brez vsakršne finančne podpore države,« poudarja Milena Štular.
Iz osnovne zamisli, ki je bila, da bi boter konkretnemu otroku omogočil, da bi lahko šel na počitnice ali šolo v naravi, se je projekt zelo razširil, saj so se socialne razmere od ustanovitve Botrstva precej poslabšale. Ko so začenjali, namreč situacija še ni bila tako zelo slaba, da bi iz tega denarja starši kupovali šolske potrebščine ali hrano. »To pa se je močno spremenilo v času ekonomske krize v letih 2011 in 2012, ko je tedanja vlada Boruta Pahorja spremenila socialno zakonodajo in sistem socialnih transferjev tako, da je ob tedanji nezaposlenosti čez noč mnoge družine pahnila čez rob. Takrat smo ugotovili, da mora Botrstvo pomagati tudi pri nakupu šolskih potrebščin, hrane in drugih nujnih potrebščin. Potem smo v kontaktih z družinami zaznali, da starši za preživetje še imajo, nimajo pa denarja, da bi otrokom plačevali športne treninge, glasbene šole, likovne delavnice, kupili glasbeni inštrument … Skratka, vse tisto, kar razvija talente otrok in dviguje njihovo samopodobo. Zato smo ustanovili poseben Sklad za talente, iz katerega plačujemo vse te dejavnosti …« razloži naša sogovornica, ko se sprehodi skozi čas.
Posebna pozornost dijakom
Kaj pa danes? Že nekaj časa posebno pozornost namenjajo dijakom, ki so nekoliko pozabljen ali bolje rečeno zanemarjen del mladih, kar zadeva skrb družbe zanje. Mnogo mladih na primer ne more na srednjo šolo, ki si jo želijo obiskovati, ker njihovi starši nimajo denarja za dijaški dom. Zaradi tega so leta 2016 ustanovili Dijaški sklad, iz katerega so v tem času pomagali več kot 1200 dijakom in jim s pomočjo donatorskih sredstev za bivanje v dijaških domovih namenili 1,4 milijona evrov.
V zvezi s tem državo in njene institucije opozarjajo na še eno zelo perečo težavo: posledico dejstva, da se morajo dijaki za konec tedna izseliti iz doma, ker dijaški domovi sobe takrat oddajajo turistom. Večina otrok se sicer lahko vrne domov, vsi pa ne, saj izhajajo iz neurejenih družinskih okolij, in potem iščejo razne možnosti, kje bodo konec tedna prespali, poskrbeli za higieno… Nekatere od teh možnosti so žal sporne in zelo neprimerne za mladoletne fante in dekleta. »Čeprav na to opozarjamo že nekaj časa, imajo pristojna ministrstva tudi v tem mandatu zelo malo posluha in prelagajo odgovornost za reševanje tega problema drug na drugega,« je ogorčena Milena Štular.
Poleg dijakov so največji problem zaposleni starši. Veliko je družin s staršema, ki prejemata minimalni plači in čeprav pošteno delata, ne moreta preživeti svoje družine. Milena Štular razkrije žalostno statistiko, da so zdaj že med 60 in 70 odstotki tistih, ki prihajajo k njim po pomoč, zaposleni revni. Ti pa se nasploh najtežje odločijo prositi za pomoč, ker jih je sram, da s svojim delom ne zmorejo preživeti družine.
Daleč od brezplačnega
»Čeprav je v naši ustavi zapisano, da imamo brezplačno osnovno šolo, je naša šola zelo daleč od tega, kar v Botrstvu ves čas poudarjamo. Številni starši zato s strahom vsako leto pričakujejo september oziroma začetek pouka. Pa ne gre le za učbenike in delovne zvezke, tu so še razne ekskurzije in športni dnevi, na katere njihovi otroci ne morejo, ker starši nimajo denarja. In tako so ti otroci še bolj stigmatizirani,« opominja pobudnica Botrstva.
Že od začetka Botrstvo aktivno spremlja zakonodajo in politične odločitve na področju sociale in izobraževanja. Po izkušnjah Milene Štular marsikatero stisko družin poglablja neustrezen in počasen odziv sistema: »Humanitarni programi, kot je Botrstvo, se lahko hitro odzovejo na prepoznane stiske, toda odločevalci so tisti, ki imajo v rokah škarje in platno in lahko s sistemskimi spremembami preprečijo, da do stiske sploh pride. Zato Botrstvo že vsa leta odločevalce opozarja na pomanjkljivosti ter z javnimi pozivi in konkretnimi predlogi za spremembe zakonodaje ponuja tudi rešitve.«
Kar zadeva načrte za prihodnost, Milena Štular napoveduje, da se bodo še naprej prilagajali razmeram v družbi in se takoj odzivali na razne krize, tako kot so se nemudoma odzvali in pomagali otrokom ter družinam med gospodarsko krizo, pandemijo koronavirusa ali pa po predlanskih poplavah – vse z željo pomagati otrokom s socialnega dna, ki jim starši ne zmorejo omogočiti najosnovnejšega.
Ljudi, ki potrebujejo pomoč, pa je vedno več. In pravzaprav ni čudno, da Milena Štular na vprašanje, kaj si želi v prihodnosti, odgovori, da si želi, da projekta Botrstvo v Sloveniji čez petnajst let ne bi bilo več. A na žalost vse kaže, da bo ta projekt tudi v naslednjih letih še kako pomemben.
